Kako smo prišli k osebni zdravnici in ugotovili, zakaj so zdravniki tako redka vrsta

”Kaj tukaj testirate?” Oprostite, ne vem. “Že v redu,” se obrne na petah in v soju neonskih luči odkoraka stran. Trenutek kasneje alfa romeo spelje po samotni cesti. Čisto lahko bi šlo za prizor iz kakšne hollywoodske B-produkcije, če se ne bi dogajalo v Hočah, če ne bi naletaval sneg in če ne bi stala pred zdravstveno postajo nasproti diskontne trgovine. Kjer testirajo, kar opazim prepozno.

”Ne vem, zakaj spuščajo notri ena po ena, pa imajo dosti placa, saj prostor je vlki,” mrmra trenutek kasneje v brk starejša gospa, ki stavbo pravzaprav zapušča. Morda se ji smilim jaz, morda vesolje in mi v njem vobče, kakorkoli, covid pravila so enaka za vse. Kasneje ugotovim, da za red ta dan skrbi referenčna sestra Jožica. Režim je strog, ampak pravičen, in jasno je, zakaj - dodatni izpad kadra bi že tako škrbaste vrste zaposlenih v majhni zdravstveni postaji še bolj načel. Že tako je zaradi okužb sestavljanje tedenskega urnika vse bolj podobno tetrisu, prosto prehajanje ljudstva skozi prostore pa bi verjetno zadeve le še poslabšalo.

Lea Penšek Pen je mlada zdravnica z eno tistih jasnih odločnosti, ki avtomatizirajo občutek - vse je pod kontrolo. “Danes sem bila tu ob šestih, ker so mi ostale obravnave še od ponedeljka. Ponedeljki so največji zalogaj.” Miza je obložena s papirji, okenska polica je zapolnjena s kartotekami, ki jih je zdravnica že predelala, na zaključek birokratične obdelave pa sedaj čakajo sestro. Ki je ni, ker ima - seveda - omikron. Nadomešča jo Mojca Vališer, ki je v hoški ambulanti prvič, sicer dela v družinski ambulanti v mestu, a novi habitat osvoji v trenutku. Domala brez vprašanj začne z dvoinpolurnim maratonom telefonije. “Pozitivni ste? Sedaj morate na hitri test. Javite rezultat, pa če rabite bolniško.” V tem času ne počne nič drugega, odgovarja na vprašanja, ki so si po večini precej podobna, testi, pozitivni rezultati in bolniške. “Seveda mora biti otrok tudi doma, če ste vi pozitivni.”

Računalnik proti kartonu, 0:1

Bolnike, ki so potrebovali pregled, so naročili še pred osmo, niso namreč vedeli, ali bodo dobili nadomestno sestro ali ne oziroma kdaj. Sta pa vedno tukaj elektronski program in birokracija. Na to se že lahko zanesejo. Tudi na to, da je računalnik, ki bi v 21. stoletju pa že moral predstavljati pomoč, zaradi svoje izjemne nepriročnosti dodatno breme. V njem ni vseh izvidov, anamnez, za vpogled v recepte in napotnice je treba poiskati posebej. Verjetno prav zato rumene kartoteke ne bodo nikoli izumrle, leta 2022 so namreč še vedno edino mesto, kjer je zbrana vsa dokumentacija o bolniku. Zdravstveni domovi in bolnišnice namreč uporabljajo vsaj štiri programske hiše, ki niso povezane med seboj, osnovni program pa ima podobo nečesa iz 90. let prejšnjega stoletja. Na dober dan, ko ne ‘zašteka’.

Zdravnica in sestra imata vsak dan odprtih več kanalov, ki bolnikom omogočajo varen, torej necoviden dostop do posveta, nasveta in pregleda. Poleg telefonske medicine čaka ambulantni tandem vrsta elektronskih sporočil. Ki jih bolniki seveda pišejo ob vseh možnih urah in dnevih, tudi med vikendom. “Mejlov, ki prispejo čez vikend, ne moremo pogledati vseh, to bi lahko počeli ves konec tedna. Pogledamo torej sporočila, ki prispejo v času delovnika, sicer bi lahko počeli samo to, in seveda na vse ne moreš odgovoriti.” Velikokrat se pojavijo še druge težave in zadrege. “Velikokrat se zgodi, da avtor sporočila ne napiše, za koga piše, le ‘za mamo’. Potem začneš iskati, kdo piše, ugibati, kdo bi lahko bila mama. Enako je z zdravili, kjer pa se je večina vendarle malo bolje navadila, da napiše natančno ime zdravila, ki ga jemlje,” pravi zdravnica. “Je pa res, da marsikdo pričakuje, da bo poslal sporočilo, dobil odgovor, odgovoril in bomo mi spet takoj odgovorili.” Taka pričakovanja so ob tolikšnih kupih kartotek in primerov, milo rečeno, nerealna.

”Ja, halo, kdo kliče? Kaj bi radi?”

Medtem ko sestra odgovarja na odprti telefonski liniji, zdravnica kliče bolnike, ki potrebujejo obravnavo. Lea Penšek Pen je pravzaprav nadomestna zdravnica, nadomešča zdravnico na dolgotrajni odsotnosti, kar pomeni, da je zanjo pravzaprav vsak bolnik nov. “Tako je pri vsakem nadomeščanju, tudi ko gre za nadomeščanje bolniške, vedno gledaš pacienta na novo, in to seveda terja čas.”

Kljub temu ali prav zato so njeni telefonski pogovori z bolniki temeljiti in natančni. Ne glede na to, kolikokrat je treba človeku na drugi strani pojasniti tudi kaj popolnoma osnovnega, recimo, kdo kliče in od kod. Bolniki v Hočah so v velikem delu starejši in včasih je razlaga težjih elementov res zahtevna, a najhuje je, da ni povsem jasno, ali je oseba na drugi strani razumela navodila zdravnice. Počasen “Jaaa?” je precej slab znak za to. Obravnava v živo ... “je čisto nekaj drugega”, odločno konča stavek zdravnica. “Komunikacija je težja. V ambulanti vidiš človeka - je razumel povedano ali ni, si bo zapomnil? Morda si bo kaj zapisal ... Po telefonu ne moreš dati veliko informacij, ker si jih bolnik ne bo vseh zapomnil, to je včasih težko doseči že v ambulanti. In nebesedni del, ki manjka pri telefonu, je zelo pomemben. Vidiš pacienta, zaznaš, kako se počuti, veš, ali si mu kaj dopovedal ali ne. Delo po telefonu je dosti težje. Potem je tukaj že samo klicanje, včasih ga dobiš na telefon, včasih ne, pa spet kličeš.” Zgodi se tudi, da ljudje posredujejo več telefonskih številk, včasih tudi precej oddaljenega sorodstva. “Kaj je, kdo kliče? Kaj bi radi?” Oprostite, je že v redu.

”Seveda starejšega človeka, in ko je jasno, da je stanje resno, naročimo. Ampak nam covid povzroča toliko dodatnega dela, da preprosto ne gre vse hkrati. In seveda bodo zadeve okrog covida ljudje reševali po telefonu. S tem smo enostavno zasipani. Strah pa nas je, da nekateri bolniki ‘ne pridejo skozi’. Starejši, ki ne znajo napisati elektronskega sporočila, recimo, po telefonu pa nas ne dobijo,” se preizprašuje mlada zdravnica.

Neskončna nevidna vrsta

Njena ambulanta ima 2800 glavarinskih količnikov, torej tisoč več od dogovorjene kvote, pacientov je okoli 1700, a ker je med njimi toliko starejših, glavarinski količniki nanesejo več. Ambulanta torej sodi med večje. Če so prej pregledali 30 pacientov na dan, jih sedaj okoli šest. Preglede v živo so v glavnem nadomestile telefonske obravnave. Zatrdlina v dojki in izcedek, pritisk, napotnice za specialistične preglede, redne terapije kroničnih bolnikov ... Vrsta je popolnoma drugačna, kot so bile tiste v čakalnici, pravzaprav je - neskončna.

Zmage ali vsaj občutka, da je delo končano - ni. Ko zaprejo telefonsko linijo, se lotijo elektronske pošte in vračanja klicev, pa birokracije. “Preko elektronske pošte ne moreš opraviti prav dosti, lahko daš navodila za samoizolacijo, ampak ne moreš pa kar tako predpisati zdravila in terapije. Ne gre, poklicati je treba nazaj in se pogovoriti z bolnikom. Mejlov je bilo včeraj preko 80, ampak, kot rečeno, elektronska pošta ni namenjena akutnim težavam. Receptom, odpiranju bolniških, napotnicam že, ne pa zdravniški obravnavi. Zato bolnike še vedno naročimo na pregled,” pravi Lea Penšek Pen.

Veliko dodatnega dela seveda povzroči korona. Pri delti so bili pacienti bolehni, utrujeni, podaljševali so bolniške, pri omikronu zdravstvenih težav ni toliko, je pa veliko birokracije zaradi bolniških. “Na več kot dve uri nenehnega odgovarjanja na telefone še vedno ostane po sto neodgovorjenih klicev. Res je, da jih je mnogo z istih številk (da, tudi po 20), ampak zagotovo je izostanek velik,” pravi sestra Mojca.

Potem so tukaj še obratni primeri - ljudje, ki bi bili zagotovo takoj prijavljeni na pregled, pa se bojijo priti v ambulanto zaradi strahu pred okužbo. “Nekateri so opuščali obveznosti. Niso prinesli izvidov in je minilo pol leta, morali bi narediti še kake preiskave in jih niso. Potem je kdo obupal in pozabil,” je iskrena zdravnica, ki je družinska že deset let. Kljub koronski in sistemski kolobociji prisega na to nekoliko rogovilasto in mestoma načeto vejo medicine: “Družinska medicina mi je všeč že od faksa, stvari so me zanimale na široko, povratne informacije so hitre, imaš stik s pacienti. Je pa res, da se takrat ne zavedaš vse te silne administracije, zdi se ti, da bo že šlo, ampak ko sam začneš, ugotoviš, da je tega res dosti. Ampak jaz še vedno rada hodim v službo in tudi še bom.”