(INTERVJU) Maja Arzenšek, vodja družinskih zdravnikov v ZD dr. Adolfa Drolca Maribor: Imamo občutek, da smo nikogaršnje tajnice

Kaj se je spremenilo od takrat, ko ste leta 2018 napisali protestno pismo ZZZS, v katerem vas je 50 zdravnikov napovedalo kolektivno odpoved, če se zadeve ne bodo uredile?

"Takrat je bila prva zahteva, da se znižajo glavarinski količniki. In to se je kasneje tudi zgodilo. Zdaj je dogovorjeni količnik 1895 (razlaga količnikov v infografiki, op. p.). Prej je veljalo, da si moral vpisovati paciente do državnega povprečja, ki je bilo okoli 2400 količnikov. Kar je v vseh normah preseglo, kolikor zmoremo v ambulantah narediti, kaj šele, če govorimo o nekem res kvalitetnem delu. To se je torej izpolnilo, a za ZZZS še ni zadostovalo za polno plačilo. Zdaj se je tudi to spremenilo. Kar zelo pozdravljamo, ker je to način, da bomo lahko prišli do nekega normalnega dela. Je pa dejstvo, da ima vsaj v našem zavodu tri četrtine zdravnikov vpisanih več pacientov, še vedno imamo okoli 2400 količnikov, ker ni mehanizma, da bi lahko paciente preusmerili drugam. Ker niti ni zdravnikov, je to še manj možno. Verjamem, da bi se sicer kdo raje odločil za zdravnika, ki je bliže njegovemu kraju bivanja, nekateri se tudi osebnostno ne ujamemo ... Na papirju je torej napredek. Zdaj pa moramo narediti vse, da dobimo več zdravnikov, več mladih, ki se bodo za to delo odločili. Pogoji za to, da bo v prihodnosti delo boljše, bolj kvalitetno in bolj dostopno, zdaj so. Je pa problem kader. In absolutno ni dovolj, da se zgolj razpiše več mest za specializacije. To je samo sebi namen, saj že razpisanih mest ne zapolnijo."

Zakaj družinska medicina mladih ne zanima in kaj narediti, da jih bi?

"Končaš fakulteto kot vsi drugi. Končaš specializacijo kot vsi drugi. Potem pa si v veliki meri podvržen administrativnemu delu, ki ni nekaj, kar bi te kot zdravnika zanimalo, v tem ne vidiš izpolnitve. Če bi želeli spremeniti pogled na družinsko medicino, bi se tega morali lotiti zelo ambiciozno, ker zahteva spremembo celotnega zdravstvenega sistema. Se dogovoriti recimo, kdo predpisuje bolniške, kdo predpisuje stvari, ki so stvar zavarovanja in ne zdravniškega dela. Če bomo želeli na dolgi rok spremeniti stvari, bomo morali torej spremeniti tudi zavarovalniški sistem in še marsikaj. Kar pa ni lahko in dvomim, da si bo sploh kdo upal to narediti. Kratkoročne rešitve, ki jih vidim, pa so, da bi zdravniki imeli manj administrativnega dela."

Kaj konkretno to pomeni?

"Na primer: ljudje so v bolniškem staležu zaradi poškodbe. Po 30 dneh se ta podaljša preko zavarovalnice. Po novem po 20 dneh. Zavarovalnica recimo odobri podaljšanje še za dva meseca. Ampak mi moramo še vedno vsak mesec klikati v računalnik, da dobi pacient oziroma delodajalec njegov bolniški list. To je čista administrativna naloga, ki jo zdaj po kompetencah lahko naredi samo zdravnik. Zakaj nima sestra pooblastila, da to pošlje v sistem? To se morda sliši kot drobnarija, ampak nekdo jo mora opraviti. In takih zadev je veliko. Tudi naročilnica za plenice in vložke. Če se zdravstveno stanje bolnika ne spremeni, bi moral biti to avtomatizem, ne pa da moramo vsakič znova klikati te naročilnice. Tudi sestra bi znala oceniti, ali za srednjo inkontinenco pacient potrebuje vložke in približno koliko na dan jih porabi. Tudi pošiljanje predlogov za zdraviliško zdravljenje - predlagajo ga v bolnišnici, papirje pa moramo izpolniti mi. Zakaj tega ne bi naredil kar tisti, ki to predlaga? Ali pa podaljšanje bolniškega staleža za nosečnice. Ginekolog napiše priporočilo, mi pa to potem pošiljamo naprej. Nekatere niti ne vedo, da ni dovolj tisti papir, ki ga izpolni ginekolog, in je glede tega pogosto cela zmeda. Veliko je takih drobnarij, na dan jih opraviš vsaj 20 do 25. Lahko je vsaj ena ura dela za stvari, ki bi jih lahko opravil nekdo drug, in kradejo čas, ki bi ga lahko namenil ljudem, ki imajo težave, in se jim posvetil. Vedno, kadar se v zdravstvenem sistemu ne ve, kdo bi lahko opravil neko stvar, se to naloži izbranemu zdravniku. Tako je tudi s tiskanjem covid potrdil. Na začetku smo to delali mi. Ali pa potrdil o prebolevnosti. Ob takih rekordnih številkah bi to moral biti avtomatizem, da če je test PCR pozitiven, ti potrdilo pošljejo na dom. Pri covidu bi se dalo marsikaj poenostaviti."

Bi to naredilo delo dovolj privlačno za mlade?

"Če odvzameš te birokratske zadeve, ti ostane več časa tudi za drugo. Zdaj recimo uvajamo ultrazvok v družinske ambulante. Če ne uspeš končati niti osnovnega dela, nihče nima niti interesa, da bi se izobraževal na tem področju. Lahko bi delali tudi manjše kirurške posege - nekateri to že počnejo in tega bi lahko bilo več. Bili bi koristnejši in tudi osebno bolj izpolnjeni. Zdaj imamo občutek, da smo nikogaršnje tajnice. To je nekaj, kar ubija. In to mladi vidijo. Študenti prihajajo k nam na vaje in jim je vse jasno."

Kaj pa finančne spodbude mladim, kakšne stanovanjske olajšave? To največkrat predlagajo vodilni, ki želijo pritegniti mlade.

"To so zagotovo hitrejši ukrepi in svoj delež gotovo prinesejo. Ni pa to dolgoročna rešitev. To je nekaj za premostitev težav, za krpanje. Je pa po vseh anketah plača nekje na tretjem mestu med razlogi, zakaj nekdo ostane na delovnem mestu. Na prvem so delovni pogoji. En del tega je torej bil izpolnjen. Je razlika med nami in novimi ambulantami, ki smo jih vzpostavili od takrat, ko je bil dogovorjen nižji količnik. To je korak v pravo smer. Je pa zdaj še več ljudi zato ostalo brez zdravnika, zato je pomembno, da se najde neka hitra rešitev. Pomembno je, da je ZZZS izdal razpis za ambulante, za večjo dostopnost. Zavod torej lahko prijavi nove ambulante. Ampak bi paciente vpisovali na že obstoječega zdravnika, z možnostjo, da jih pregleda kdorkoli izmed zdravnikov, ki so takrat na voljo. Toda tu je veliko nejasnosti. Tega se ne moremo iti, saj mora določen zdravnik te ljudi vpisati k sebi. To je pogoj ZZZS. Noben zdravnik pri zdravi pameti tega ne bo naredil - da si nakoplje 3000 dodatnih glavarinskih količnikov in nima nobenega zagotovila, kaj bo s temi ljudmi. To je dober poskus in bila bi dobra rešitev, če bi zagotovo vedeli, da je to začasno, dokler ne dobimo novega zdravnika, ki ga v Mariboru pričakujemo konec leta. Tu je torej še veliko odprtega."

In kaj naj naredi nekdo, ki nima zdravnika in potrebuje zdravniško pomoč?

"Če je nekaj akutnega, gre na urgenco. Sicer pa smo rešili kar nekaj takšnih težav. To je opravil pač nekdo izmed zdravnikov. Improviziramo, a nikogar ne pustimo brez oskrbe. In seveda ne zahtevamo plačila. Ni pa to trajna rešitev."

Ena od idej ministra je tudi, da bi vsi po končani medicinski fakulteti najprej dve leti krožili v družinski medicini. Bi to bila rešitev?

"Ideja se mi ne zdi slaba, ni pa rešitev. To je zelo pomembno zaradi dojemanja drugih specialistov, ker nikoli niso krožili pri nas in velikokrat nimajo vpogleda v naše delo. Zato nam pogosto želijo naložiti še dodatno delo, za katerega nismo niti pristojni, in niti predstavljajo si ne, kaj to za nas pomeni. Tudi pravil ZZZS-ja ne poznajo tako dobro, ker nimajo toliko administrativnega dela. Zato bi bilo koristno, da preživijo nekaj časa v naših ambulantah. Delno zagotovo lahko tudi pomagajo, ne moremo pa pričakovati, da bi lahko samostojno delali v ambulanti. Naša specializacija tudi traja štiri leta."

Družinska medicina je v sami zdravniški stroki pogosto nižje ovrednotena.

"To je nastalo zgodovinsko. Prej je bilo mišljeno, da si pač 'splošnjak', splošni zdravnik torej, če hočeš znati kaj več, pa greš na specializacijo. Specializacija družinske medicine je še relativno mlada in ves čas se moramo truditi, da nas kolegi obravnavajo enakovredno. Že na fakulteti je bilo čutiti, da je družinska medicina nekako zapostavljena. V severnih državah je to popolnoma drugače. Tam je družinski zdravnik center zdravljenja, drugi specialisti pa so njegovi konzultanti. Med kolegi bo ta podoba družinske medicine potrebovala še nekaj časa, da si izbori svoje mesto. Mlajši kolegi to že potrjujejo."