Kopica ponosno naznanjenih dosežkov in bolj ali manj realno zastavljenih načrtov in ukrepov, v tem slogu so politiki zaključevali preteklo leto in vstopali v novo. A v še naprej neizogibni nepredvidljivosti manjšinske vlade in vrvežu še predobro znanih strukturnih izzivov bodo tudi v letošnjem letu izstopali nekateri posamezniki, ki bodo z gotovostjo na udaru ne glede na dejanski vsebinski prispevek in kakovost opravljenega dela.
Nadaljevanje Šarčevega boja za (samo)preživetje
Začeti pri kom drugem kot pri tistem, ki bdi nad koalicijskim čolnom in si želi zlasti mirnejše plovbe, premierju Marjanu Šarcu, bi bilo popolnoma zgrešeno. Od prvega dne zasedanja funkcije predsednika vlade je vajen metanja polen pod noge in napetega tempa, pa še kaj drugega rad poudari v prelomnih trenutkih delovanja, zlasti takrat, ko ni prav dobro znano, ali bo v samem jedru vse bolj skrhani koalicijski zasedbi sploh uspelo preseči konflikte in stopiti korak proti končnemu izplenu. Tako je veljalo pri imenovanju najnovejše članice vlade, kohezijske ministrice Angelike Mlinar. Glasovi so se preštevali še v zadnjih trenutkih, ko je nepredvidljivo združeni dvojec SDS in Levica Šarcu še posebej otežil nalogo. Vse to v trenutkih, ko so mu nekateri neomajno nalagali odgovornost in v primeru neuspeha na vest naložili bojda edino pravo odločitev - odstop.
Šarčeva prizadevanja za več strokovnega fokusa v posameznih resorjih in bolj umirjeno delovanje
Preboja z Židanom ne bo, boja za prevzem funkcije pa tudi ne
Več strokovnega fokusa na posameznih resorjih in umirjenega delovanja si želi premier, a razglašena koalicija v tem trenutku ne kaže iskrene želje po tem. Nadalje bodo tako ob prizadevanjih za usklajenost med (vsaj na papirju) partnerji LMŠ, SD, SAB, Desusom in SMC najbrž na udaru prav vsi predsedniki strank. Z vodstvene funkcije Socialnih demokratov so Dejana Židana sicer nekateri že odpis(ov)ali, najglasneje na lanskoletnem programsko-statutarnem kongresu, ko so se locirani precej blizu Termoelektrarne Šoštanj odeli v zelene barve in naznanili pomikanje v levo. A še naprej se Židan vztrajno drži predsedniškega mesta v SD, prave bojazni za prevzem s strani kolegov Tanje Fajon in Milana Brgleza pa ni, zagotavljajo zanesljivi viri. A ti hkrati ne zanikajo, da bi v primeru adekvatne zamenjave zanj po hitrem postopku prišlo do zasuka, dokončnega padca Židana skozi tanko plast ledu, po kateri da se ves čas sprehaja. Nikakor mu ne uspe preseči desetih odstotkov volilne podpore, tudi snovanje paketa "zelenih, razvojnih in socialnih politik" mu še ni prineslo kakšne dodane vrednosti. Prizadeva si za usklajeno delovanje koalicije in skupne cilje, pravi sam in ocenjuje tudi, da kot stranka delujejo povezovalno in krepijo dialog z drugimi strankami, "da bo manjšinska vlada zmožna ključne rešitve tudi sprejeti".
Razglašena koalicija na udar postavlja prav vse strankarske predsednike
Resor pretresov bo Šabeder še branil
O ključnih rešitvah je zdaj še težko govoriti, za ključne težave pa hitro zmanjka prostora na seznamu. Najbolj načeto področje, kjer gre s tegobami z roko v roki tudi izpostavljenost, je zdravstvo. In minister na čelu, Aleš Šabeder, je v luči pritiskov že nakazoval morebitne umike, pa nato o(b)stal. Že ta mesec v parlament prihaja projekt, ki se nedvomno znajde na vrhu lestvice reševanja problematičnega resorja, a utegne biti tudi ministrova naslednja točka pretresa. Levica je skovala predlog zakona, s katerim bi reševali financiranje zdravstvenega sistema, urejali oziroma ukinili dopolnilno zavarovanje, in tako Šabedru prekrižala načrte. Ministru namreč parcialne rešitve Levice, v trenutkih predloga še kot zunajkoalicijske partnerice, niso (bile) povšeči, zlasti ker je podobno reševanje obljubljal in v strategiji imel tudi sam. Braniti zdravstveni sistem prepoznava kot svojo ključno nalogo, kar pa bo ob vseh prioritetnih prizadevanj matičnega ministrstva (poleg dopolnilnega zavarovanja še zakon o dolgotrajni oskrbi, nalezljivih boleznih, zakon o pacientovih pravicah in še …) vse prej kot preprosto.
Da bi Lenarčič le unovčil politični kapital
Svoj petletni mandat je konec lanskega leta začel tretji slovenski evropski komisar Janez Lenarčič. Šefica Evropske komisije Ursula von der Leyen mu je v skladu s specifično težo Slovenije v EU dodelila resor kriznega upravljanja. Sam prevzem sicer najuglednejše tehnokratske evropske funkcije, ki jo realno lahko zasede Slovenec, ga je nemudoma, po sicer dobro utečenem slovenskem mehanizmu, izstrelila med najbolj priljubljene slovenske politike. Lenarčič zase sicer rad poudarja, da je v prvi vrsti karierni diplomat, a pregled njegove bogate biografije pokaže, da razpolaga tudi s precejšnjimi političnimi izkušnjami. Za več slovenskih predsednikov vlad različnih ideoloških predznakov je Lenarčič opravljal funkcijo državnega sekretarja. Pri Lenarčiču, ki je pred nastopom komisarske funkcije protestno zapustil ministrstvo za zunanje zadeve, se tako kot pri dosedanjih slovenskih komisarjih odpira vprašanje, ali mu bo uspelo oziroma ali bo zmožen politični kapital, ki ga prinaša komisarsko mesto, unovčiti v slovenski politiki. Tak podvig kljub dolgoletnim odličnim javnomnenjskim ratingom ni uspel njegovima predhodnikoma Janezu Potočniku in Violeti Bulc. Ker je Lenarčiča za komisarja izbral predsednik vlade Marjan Šarec, mu bo prvi vračal politično "zvestobo" s tem, da se bo udeleževal srečanj skupine Prenovimo Evropo (Renew), nekdanje Alde, kamor spada tudi Šarčeva LMŠ. Levi politični prostor mu bo, kot kaže, zaprla SD, predvsem pa evropska poslanka Tanja Fajon, ki jo je Šarec "izigral" s tem, da njene kandidature za komisarko ni želel poslati v Bruselj. Merjenju notranjepolitičnih mišic Fajonove in Lenarčiča v evropskem kontekstu smo bili priča ta teden, ko je šlo za vprašanje (ne)pomoči EU Avstraliji v boju proti požarom.
Toninov pohod proti sredini s ciljem na desni
Več let trajajoči boj bivše predsednice Nove Slovenije, da stranko izvije iz primeža SDS, ki je nesporni hegemon na desnici, je predsednik stranke Matej Tonin lani jeseni želel zaključiti s samonapovedanim pohodom stranke v politično sredino. V politični prostor, kjer bi bila Nova Slovenija kompatibilna za vstop v različne koalicijske kombinacije. Še lani je stranka pošiljala jasne signale, da je pri določenih tematikah pripravljena sodelovati z manjšinsko vlado, specifična teža stranke s sedmimi poslanci se je povečala, ko je Levica odtegnila podporo vladnemu peterčku. A pohod Nove Slovenije v politično sredino se je pravzaprav končal, še preden se je dobro začel, saj je stranko, ki jo vodi ambiciozna skupina politikov mlajše generacije, zaradi nespretnega Toninovega vodenja komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb stranko znova trdno potisnila v orbito stranke SDS. S preiskovalnim načinom vodenja sicer nadzorstvene komisije je Tonin v primeru ugotavljanja krivde za arbitražni fiasko, sploh pa pri iskanju klientelističnih povezav predsednika vlade Marjana Šarca pri zaposlitvi znanke "Lepe N." v Sovi, Novo Slovenijo močno in trajno oddaljil od politične sredine, sploh pa od koalicije, ki ta prostor zaseda. Ker so posledično ratingi stranke zanihali navzdol in so daleč od želenih dvomestnih števil, je pričakovati, da se bo Tonin znašel tudi pod vse večjim pritiskom znotraj strankarske kritike, saj za razliko od konkurenčne SDS v stranki ne manjka kandidatov za zasedbo predsedniške funkcije.
Počivalšek z rehabilitacijo Cerarjeve SMC
Julija 2014 je bila politična vrednost delnic Mira Cerarja na vrhuncu, saj je s stranko, ki ji je posodil svoje ime, dosegla zgodovinsko zmago, SMC je osvojila 36 poslanskih sedežev. Politika novih obrazov, ki je stavila na etičnost in moralnost v politiki, je na volitvah 2018 devalvirala na deset poslanskih sedežev, nato pa kmalu strmoglavila na ratinge, ki so daleč od političnega preživetja. Ustanovni oče SMC Cerar je bil na lanskem kongresu soglasno izvoljen za njenega častnega predsednika, a kot je slišati od dobro informiranih strankarskih virov, Cerarjev položaj v stranki ni nič kaj časten. Nasprotno, novi predsednik stranke, robustno pragmatični Zdravko Počivalšek, Cerarja vidi zgolj kot motnjo v njegovi viziji delovanja stranke, zato je marginalizacija neizbežna. Druga politična fronta, ki pa si jo je Cerar sam nakopal, pa je neodločno vodenje slovenske zunanje politike in zunanjega ministrstva, s čimer naj bi bil vse bolj nezadovoljen šef vlade Marjan Šarec.
SMC bo, kot vse kaže, v tekočem letu prešla faze poskusa rehabilitacije ratingov, Počivalšek je namreč odločen v zavzemanju za reorganizacijo stranke, samo to bo po njegovem mnenju prineslo pozitivne rezultate. Kljub namigovanjem o morebitnem zasuku na desno poudarja, da pogleda ne usmerja v specifične smeri, razen predse, naprej torej. V tem stilu hrani tudi jasno izraženo željo, da bi z obstoječo vladno zasedbo nadaljevali. Sicer pa so bile težnje gospodarskega ministra po ustanovitvi novega nacionalnega letalskega prevoznika, kot vse kaže, strel v prazno.
Klampferjeva na trnovo pot do urejene skrbi za starejše
Še ena ministrica iz kvot SMC, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Ksenija Klampfer, se v tem mandatu loteva navidezno nerešljivih težav in odprave anomalij, kot kaže, pa bo še naprej imela polne roke dela. Prioritetno bo v letošnjem letu urejanje dolgo zapostavljene skrbi za starejše, pri čemer namerava Klampferjeva prevetriti normative in standarde v domovih za starejše, tam se je v zadnjih letih nakopičilo težav. Nezadovoljni so oboji, ne le tisti, ki pomoč in skrb potrebujejo, ampak tudi tisti, ki zanjo v domovih skrbijo. Pričakovanja vseh so velika, a kako bo ministrici s skromno vsoto denarja v proračunu, ki ne omogoča gradnje niti enega novega doma, medtem ko na prosto posteljo čaka 11.000 starejših, uspelo ta vsaj zadovoljivo zadovoljiti, ostaja velika uganka.
V pričakovanju rezultata tekme Erjavec-Pivec
Že v prihajajočih januarskih dneh pa ne bo šlo mimo sicer dalj časa trajajočega spopada Erjavca in Pivčeve. Na kongresu se bosta udarila v boju za predsedniško mesto upokojenske stranke Desus, ki v prizadevanjih za to ciljno skupino v strankarski družbi nikakor ni več osamljena.
Osamljena nista niti omenjena kandidata, tretji tekmovalec v tekmi je namreč pravnik Borut Stražišar, a mu ne gre pripisati pravih možnosti. Zmaga tako rekoč legendarnega vodje Karla Erjavca bi le še potrdila njegovo dejansko moč, na drugi strani pa bi Pivčevo, ki kot ministrica za kmetijstvo sicer uživa Šarčevo zaupanje, najverjetneje politično precej oslabila. Zaradi tajnosti volitev je težko napovedati epilog, prav tako posledice, ki jih bo prinesel s seboj. Bo pa v vsakem primeru morda posebna naloga novega predsednika poseči tudi v odnose v poslanski skupini, tam jim s poslancem Robertom Polnarjem na čelu prepotrebne enotnosti v tem trenutku ne gre pripisati.
