Klik-klak. Tisti, ki pomnimo zgodnja sedemdeseta prejšnjega stoletja, ob tej besedi niti približno ne pomislimo na klik-klak zofe, klik-klak odtoke ali zvok klikerja, s katerim psu med šolanjem sporočamo, da je naredil nekaj prav. Pomislimo na igračo, s katero smo se igrali kot nori. Dokler niso starši znoreli.
Pred petdesetimi leti, septembra 1971, je v Večeru izšel članek z naslovom Poletna obsedenost klik-klak. V njem stoji: "Žogici, ki ropotata, to je nova igra, ki se je iz ZDA preselila v Evropo in se širi po njej kot epidemija. Mnogi so proti klik-klaku, ker reglja kot strojnica. Pri vhodu na plažo v Trstu so pribili pred nekaj dnevi naslednje sporočilo: Prepovedano je igrati klik-klak.
V Piemontu se je nujno sestal upravni svet letovišča, da bi sprejel ukrepe, ki so jih zahtevali gostje: uporaba klik-klaka je prepovedana zjutraj do 11. ure, popoldne od 14. do 18. in zvečer po 22. uri. Kršilce bodo kaznovali po zakonu o javnem redu." Ampak duh je že ušel iz steklenice, manija klik-klaka se je širila po svetu.
Včeraj v Trstu, danes v Mariboru
Samo dva dni po prvem zapisu, ki je bralce seznanil z nadlogo, ki razburja Italijane, je Večer zapisal: "Klik-klak, ropotajoča in oglušujoča igrica z dvema kroglicama, ki je letos poleti na mah osvojila Italijo, prihaja sedaj tudi v Maribor. Doslej smo imeli opravka z nekaterimi redkimi, iz Italije ali Avstrije uvoženimi klik-klaki, včeraj pa so se na naših ulicah pojavili že prvi prodajalci z 'domačo produkcijo'. Po Gosposki in še kje je kar 'prijetno' ropotalo ..."
Princip ropotanja smo osvojili brez razmišljanja o Newtonovih zakonih gibanja. Plastični, leseni ali kovinski kroglici enake velikosti na dveh vrvicah, pritrjenih na plastični obroček, je treba s pomikanjem roke gor-dol spraviti v položaj, da se odmakneta in trčita skupaj, znova in znova, pri tem pa se sliši zvok, ki je dal igrači ime. Z vajo kroglice zanihate tako, da z veliko hitrostjo trkajo skupaj nad in pod dlanjo, nakar je slišati pravo strojnično regljanje, ki prebija bobniče in uničuje živčni sistem. Pomembna je vzdržljivost: italijanski rekorder leta 1971 je neprekinjeno "streljal" uro in 29 minut.
Moj prvi klik-klak je bil svetlo zelen - barva se je ujemala z vsemi odtenki modric, ki sem jih pridelala ob učenju, od temno modre, vijoličaste in zelene do rumene.
Klik-klak je enostavno preveč razjezil odrasle in mogoče je bil tudi zato med mladino tako priljubljen
Zasejano seme helikopterskih staršev
Kdo je resnični oče klik-klaka? Nemci trdijo, da je to nekdanji poslanec CDU iz Hamburga Hans Joachim Prahl. Ko je bil v Afriki, je opazoval otroke, ki so se igrali s povezanima koščicama avokada. Koščice je doma zamenjal s plastičnima kroglicama, dodal obroč in igračo leta 1970 tudi patentiral. Že prvo leto je prodal več kot 11 milijonov klik-klakov po ceni dve do tri marke. Proizvodni strošek za eno igračo je znašal manj kot deset feningov. Vsekakor dober posel.
Toda v ZDA je bil klik-klak na tržišču že konec šestdesetih pod najrazličnejšimi imeni: Klick-Klacks, Whackers, Ker-Knockers, Whack'os, Bangers, Poppers, Bonkers, Clack Clacks, K-Nokkers, Mini Poppers, Rockers ..., za avtorstvo pa se poteguje več kandidatov. Prve kroglice so bile iz kaljenega stekla, novejše iz plastike - a nekatere so imele to neprijetno lastnost, da so se ob močnem trku lahko razbile in se razletele kot granate. "Šrapneli" naj bi bili poškodovali več otrok in začelo se je preganjanje tega ropotala. V ZDA je imel pooblastilo za "urejanje" varnosti igrač vladni urad FDA, Uprava za hrano in zdravila (Food and Drug Administration). A kaj, ko klik-klak ni bil niti hrana niti zdravilo. FDA je lahko prepovedala igrače, ki vsebujejo "nevarne kemikalije, so vnetljive ali radioaktivne". Klik-klak ni bil nič od tega. Nujno je bilo treba sprejeti novo zakonodajo in to se je zgodilo leta 1969, ko so ZDA sprejele "zakon o varnosti otrok in varnosti igrač", s katerim so lahko obračunale tudi s klik-klakom, igračo, ki je bila najprej priporočena kot idealno didaktično pomagalo, ki otroke nauči usklajevanja gibov rok in oči.
Tri leta kasneje se je rodila še Komisija za varnost potrošniških izdelkov in paranoja zaradi nevarnih igrač je postala značilnost mladih ameriških staršev - takrat, pravijo, se je zasejalo seme današnjih tako imenovanih helikopterskih staršev, tistih staršev torej, ki kot helikopterji ves čas lebdijo nad svojimi otroki, da bi jih rešili iz vsake morebitne zagate in tudi najmanjše nevarnosti. Klik-klak je bil najprej prepovedan v ZDA in Kanadi, potem pa se je prepoved razširila tudi v Evropo, k nam. A še zmeraj gojim globoko prepričanje, da je bil predvsem hrup odločilen za prepoved. Klik-klak je enostavno preveč razjezil odrasle in mogoče je bil tudi zato med mladino tako priljubljen.
V osemdesetih letih so izdelali varno različico z manj glasnimi lahkimi plastičnimi kroglicami na plastičnih palicah, ki jih držijo na mestu. Kilklakanje ni več zahtevalo nobene ročne spretnosti, nobene nevarnosti ni bilo, da stakneš modrico na rokah - po nekaj minutah je igrača postala dolgočasna. Niti približno ni dosegla popularnosti svoje nevarnejše predhodnice.
In vendar je nevaren
Da je klik-klak za življenje nevaren - o tem ni dvoma. Primer: v začetku leta 2017 se je pojavil v Egiptu kot retro igrača in takoj osvojil sodobno generacijo otrok. A med otroki in odraslimi je dobil ime Sisijeve kroglice - ni se dalo spregledati, da ime leti na moda egiptovskega predsednika Abdela Fataha Al Sisija, in Sisijeve kroglice so postale vir posmeha na družbenih omrežjih. Novembra 2017 je stekla vladna inšpekcijska akcija, v kateri je bilo aretiranih in ovadenih 41 lastnikov trgovin, ki so prodajali "jajca" svojega predsednika. Prorežimski mediji so obtoževali opozicijsko Muslimansko bratovščino, da stoji za imenom igrače. Notranje ministrstvo pa je pojasnilo, da Sisijeve kroglice kršijo moralo in vero države.
Veliko hrupa za ... veliko hrupa.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
