Petnajstega septembra 1971 je iz pristanišča v Vancouvru odplula pisana druščina na čudaški ribiški barki Pyllis Cormac. Pionirji okoljskega aktivizma so bili hipiji, a ustanovne misije se niso lotili nepremišljeno. Navdahnjeni z gibanjem za mir, sploh pa protijedrskim sentimentom - bil je čas hladne vojne, kar je pomenilo nova in nova testiranja jedrskega orožja, običajno na odročnih otokih v najlepših kotičkih sveta, so se odločili storiti več od opozarjanja javnosti na to. ZDA so jedrske bombe sprožale na Aljaski in otočkih v Pacifiku pa v Nevadi in drugod. Skupaj so ZDA od leta 1945 do 1992 izvedle 1032 jedrskih poizkusov (okoli 500 atmosferskih) in kasneje je ameriški center za raziskave raka izračunal, da naj bi bili testi povzročili 11.000 odvečnih smrti, ljudje so največkrat umirali zaradi raka ščitnice, ki je nedvoumno povezan z radioaktivnim sevanjem. ZDA so z zakonom, sprejetim leta 1990, za odškodnine namenile 1,38 milijarde dolarjev, Francija, prav tako jedrska velesila, se je za tak korak odločila šele leta 2009, a le za žrtve testiranj v Sahari, Rusija pa za ljudi, ki so utrpeli posledice v testu Totsk.
Ribič, mladci in morje
A nazaj na Phillys. Javnost je v 60-ih in 70-ih letih vse bolj zaskrbljeno spremljala testiranja jedrskega orožja, začela so prihajati prva znanstvena poročila in opozorila o vplivih detonacij na zdravje ljudi in okolje. Konkretno so za detonacije jedrskih bomb na Amčitki, vulkanskem otočku v Aleutskem otočju, seizmologi napovedovali proženje potresa in posledično cunami, ki bo trčil ob kanadsko obalo. To se sicer ni zgodilo, je pa testiranje sprožilo drugačen val - nastalo je prvo res močno okoljevarstveno gibanje in odpor javnosti do početja ameriških oblasti na otoku, s katerega so v nekaj letih praktično izgnali domorodce in nanj naselili 16.000 vojakov. Zbrala se je ekipa Kanadčanov, ki se je odločila preprečiti poskuse, kampanja pod sloganom Ustavite val, pa je požela veliko pozornosti že na kopnem. Člani kampanje so najeli ribiško barko, s katero naj bi kljub vsem opozorilom, da severna morja septembra pač niso primerno okolje za ekipo mladcev na dotrajani barki, odpluli do Amčitke in ameriški vojski preprečili detonacijo. Bob Hunter, novinar Ben Metcalfe, Jim Bohlen, Patrick Moore and Terry A. Simmons so dneve pešačili po pristanišču v Vancouvru in naposled našli barko in kapitana. Ribič in lastnik ladje, poimenovane po soprogi Phyllis, se je v pustolovščino z zelenimi mirovniki spustil zaradi nekaj slabih ribiških sezon, a 60-letnik brez dveh prstov in praktično brez zob je hitro osvojil namen in misijo, ki sta ji s takrat 30-letno barko začela služiti. Brez ohranjenega okolja tudi rib in zaslužka ne bo več. John Cormack je tako navigiral prvo in ustanovno akcijo skupine Greenpeace, že na prvi plovbi pa so med plutjem mimo opuščene kitolovne postojanke Akutan spoznali, da zaščito potrebujejo tudi kiti. Barko Phyllis Cormack je nato Greenpeace, ki se je že takrat napajal z donacijami, zbranimi na koncertih, najemal za akcije proti japonskim in ruskim kitolovcem.
Kljub neuspehu je misija uspela
Misija, ki naj bi bila preprečila poskuse na Amčitki, ni izpolnila namena, ameriška vojska je odlagala testiranje in plutje po zibelki neviht je bilo zahtevno. Po številnih težavah in neslavnih srečanjih z ladjo ameriške obalne straže, ki je odkrila mirovniško posadko v precej slabem stanju, se je ladja vrnila v pristanišče. A že na ustanovni plovbi so greenpeaceovci našli ključ do uspeha - nabrali so dovolj fotografskega in filmskega materiala, da so zbudili pozornost javnosti, ki je njihovo plovbo spremljala ves čas. Tako, kot so jih spremljala letala iz ameriške vojaške baze Kodiak. Med preletom letal je posadka denimo vzpostavila zvezo s pilotom. Povedali so mu, da so imeli nekaj slabih dni na morju in da so "razen kapitana in inženirja vsi amaterji". Pilotu so se zasmilili in oddrdral jim je vremensko napoved, ki je kazala izboljšanje vremena. Tudi ta zgodba je prišla v medije in fantje so le še pridobili simpatije javnosti. Televizija je spremljala njihovo misijo še pred odhodom in med postankom v neki ribiški vasici so otroci domorodcev prepevali "We love you Greenpeace" (Greenpeace, radi vas imamo), prav tako so poznali imena vseh članov posadke, verjeli so, da je usoda Aleutskega otočja odvisna od posadke intelektualcev in mislecev, četudi v hipijevski izvedbi. Na kopnem se je medtem začelo politično prerivanje med ameriškimi in kanadskimi oblastmi. Mimogrede, premier Kanade je bil tisti čas oče sedanjega premierja Pierre Trudeau. Ameriški jedrski program je izgubil podporo javnosti, vse bolj so prihajale na plan uničujoče posledice poskusov. Kljub temu, da njihova misija ni uspela, so se člani posadke v pristanišče vrnili kot zmagovalci, Ben Metcalfe, ki je dobro poznal delovanje medijev, pa je znal dobro unovčiti njihovo slavo.
Od fanatikov do dobro organizirane flote
Phyllis Cormack se je kasneje postavljala po robu kitolovcem in po poročanju medijev "nadlegovala ruske, ameriške in japonske kitolovce". A že takrat je New York Times zapisal, da "so prvič v zgodovini kitolova ljudje pripravljeni tvegati življenje za kite". Japonske oblasti niso bile tako razumevajoče in so objavile, da gre za "fanatike, ki jim je njihovo gibanje religija". Zeleni mirovniki so nadaljevali z modelom akcij v kombinaciji z obveščanjem javnosti, ki mu sledijo še danes. Čeprav so danes akcije bistveno bolj organizirane, početje pa zaščiteno z ekipami pravnikov na kopnem, je še pred nekaj leti posadka Greenpeaceove Arctic Sunrise pristala v ruskem zaporu zaradi protestov proti globokomorskim naftnim vrtinam na Arktiki.
Cormack in njegova ladja sta kasneje dobila bistveno bolje opremljeno tekmico (ali sodelavko) po imenu Rainbow Warrior, ki jo je Greenpeace nabavil leta 1977. Mavrični bojevnik je še danes ladja z verjetno najbolj bogato zgodovino okoljskega aktivizma, še posebej je v javnosti odjeknila sabotaža ladje, ki jo je s posebnimi detonatorji zakrivila francoska obveščevalna služba zaradi protestov proti francoskemu jedrskemu programu. V eksploziji je umrl fotograf Fernando Pereira. Leta 2011 je Rainbow Warrior dobil naslednico z istim imenom, novi bojevnik pa je prva ladja organizacije, ki je bila zgrajena prav zanjo. Danes so tako v njihovi floti tri ladje - sodobni Rainbow Warrior, Esperanza in ledolomilec Arctic Sunrise.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
