Skremž*

Jaz pa pojdem in zasejem
dobro voljo pri ljudeh.
V eni roki nosim sonce,
v drugi roki zlati smeh.

Kajetan Kovič: Kekčeva pesem

Strah je moj bog,
njemu se klanjam,
u njegovoj sjeni živim,
njemu žrtvu prinosim.

Damir Avdić: Sedam milijardi

Skremž* je beseda, ki se je na spletu pojavila kot slovenski prevod angleške besede cringe, ta pa se uporablja za občutek, ko te je sram za nekoga drugega. Skremž je, ko prijatelj res slabo poje karaoke ali se kot bedak obnaša pred dekletom. Skremž je, ko vidiš influencerja, ki je prepričan v svoje veščine in nastop, tebi pa je jasno, da gre za popoln debakel. Skremž je, ko kolegica na zagovoru diplome popolnoma zablokira. Ko vidiš nekoga, ki se zaleti v steno, ker je buljil v telefon. Skremž je deljen sram, neka manj privoščljiva oblika schadenfreude, empatični sram.

Slavoj Žižek pravi, da domovina ni država, na katero si najbolj ponosen, pač pa tista, katere te je najbolj sram. Zadnje tedne me Slovenija navdaja z … mešanimi občutki.

Skremž občutim ob vsakem drugem tvitu istoimenskega maršala. Ko se v polomljeni angleščini krega z ljudmi, ki ga intelektualno in po renomeju popolnoma prekašajo. Pa ko se mora evropska diplomacija opravičevati v njegovem in našem imenu. Ko minister za kulturo na dan vlači že zdavnaj preživete teze o nacionalnem in državnem. Ko minister za okolje vztrajno, javno, pred vsemi, tako, da vsi vedo, laže. Ko šef Državne volilne komisije zamahne z roko, češ kaj pa težite, vedno imamo v kurcu volitve.

Zadnje tedne in mesece me je Slovenije, me je za Slovenijo, pogosto sram.

Vmes pa sem tudi ponosen. Ponosen, ko vidim angažma in uspeh vseh aktivistk in aktivistov Za pitno vodo. Ponosen ob mnogih drobnih in velikih, orjaških dejanjih, ki smo jih Slovenke in Slovenci drug drugemu v pomoč in podporo izvedli med epidemijo. Ponosen ob redkih, a takrat toliko bolj odmevnih in posebnih pozicijah posameznikov in posameznic, ki stojijo za tem, v kar verjamejo, in vztrajajo, pogosto v svojo škodo. Rad sem ponosen na prijatelje in kolege umetnike, ko ustvarijo velika, uspešna dela, ko so deležni nagrad in pohval s celega sveta. Dobro, malo sem tudi zavisten, ampak bolj sem ponosen. Pa znanstvenike imamo. Športnike. Cel kup kul ljudi, na katere smo lahko – ponosni, ker delajo svet boljši, zase in za druge.

Nato se spet spustim v drobovje slovenskega interneta ali na popularne medije in topo buljim v izbruhe sovraštva in strahu, ki ga naokrog razmetavajo anticepilci, politični gorečneži, teoretiki zarot, raznorazni troli in nasilneži. Tu se mi skremž meša z gnusom, odpor s strahom.

Kulturni boj v Sloveniji res poteka, a ne tak, kot ga želijo prikazati politične "elite" (skremž!). To ni boj med partizani in domobranci, med komunisti in kapitalisti. Naš kulturni boj je boj med odprtostjo in človečnostjo ter najbolj primitivnim, butastim egoizmom.

Polno cepljenih nas je komaj kaj več, kot nas je glasovalo proti uničevalskemu zakonu o vodah. Pa je kvorum za uspeh na tem referendumu precej višji.

Tudi druge referendume smo že imeli, kjer smo se v povprečju izkazali za primitivne, sovražne do drugih in drugačnosti ali pa vsaj neaktivne, malobrižne, obupane.

Bistveno vprašanje je zdaj – ali bomo Vodni val zajahali, mi vsi, nikakor tu ne mislim strankarskih veljakov (skremž!), mislim kot družba, kot celota, vsaj kot večina, in začeli uresničevati vsaj tisto malo, o čemer se v glavnem strinjamo. Problemov je več kot dovolj, rešitve pa niso tako zelo zakomplicirane ali nedosegljive.

Ali pa se bomo samo potrepljali po ramenih, no, pa smo jih, in odšli na zaslužene počitnice, vmes pa pustili, da sodrga rovari, konjski mešetarji pa mešetarijo.

Dokažimo Žižku, da se moti! Naredimo to deželo tako, da bomo nanjo lahko pretežno ponosni.