Škoda, bil je svež.
Ta je to sezono prvi.
Lani pa na vrvi
trije so končali.
Tak škandal!
Ki spravlja nas in ta naš bar
ob dober glas.
- M. Brecelj: Škandal v rdečem baru
Kolumno pišem 8. februarja, na praznik slovenske kulture, ki ga, povedno, praznujemo ob obletnici smrti našega največjega pesnika.
Veseli me, da živim v državi, ki svojo kulturo vsaj enkrat letno in vsaj na papirju povzdigne v središče dogajanja, umesti na naslovnice časopisov in spletnih strani, proslavlja na prvem programu javne televizije. Veseli me, da poezija, pa čeprav stara skoraj 200 let, odmeva po ulicah slovenskih mest. Da se središče Kranja napolni, kot bi sprejemali olimpijske zmagovalce.
Manj me navdušuje dejstvo, da to počnemo praktično samo na ta dan. In da to počnemo ritualizirano, politizirano, komercializirano. Samo sebi v namen.
In ja, vem, da je takšna narava praznikov. In obletnic. Vem, da se prazniku kulture ne godi nič slabše kot božiču, osamosvojitvi ali bognedaj vnebovzetju.
In vem tudi, da ob vsakem takem prazniku kolumnisti jadikujemo in zvijamo roke nad izgubo pomena in smisla praznika.
In da je predvidljivo, da prav jaz prav ob tem času pišem prav to, saj sem vendar kulturnik in torej branim svoj fevd.
Res je. Okej. Ampak.
Ampak slovenska kultura ni v najboljšem stanju.
V zadnjih letih nas pretresata dve ujmi. Ena je epidemija, ki je vsaj živo kulturo prizadela disproporcionalno bolj kot večino drugih panog - zaradi temeljev druženja, družabnosti, ki sta v kulturo, v umetnosti, tudi najbolj samotne, vpisana. In ker so druženja še vedno omejena in odsvetovana, sta omejeni in odsvetovani tudi kultura in umetnost.
Druga ujma je družbena in politična preobrazba v smer enoumja in totalitarnosti. Ker so umetnosti, ker je kultura v svojem bistvu individualizirana, ker širi obzorja duha, je in bo vedno na poti in ovira tistim, ki želijo uniformirano, zglajeno, poslušno in pohlevno družbo.
Recimo bobu bob - velika večina ustvarjalk in ustvarjalcev kulturnih dobrin je vsaj implicitno, če ne eksplicitno, bolj naklonjenih liberalnim, progresivnim, svobodomiselnim političnim idejam kot centralizmu in konservativizmu.
Velika tragedija slovenske politike je, da se tega precej bolj zaveda desni politični pol. Desne stranke se vsakič, ko so na pozicijah moči, bolj odločno ukvarjajo s kulturo od levih, ker vedo, da jim je, vsaj v sodobnem, živem smislu, nevarna. Dosledno se trudijo, da bi kulturo in umetnost ukalupile, privezale nazaj na blut und boden teorije državotvornosti in nacionalne identitete, ker je ta skoraj 20 let stara definicija kulture edina, ki je združljiva z njihovimi interesi. Pozabljajo, da je bil romantični nacionalizem v svojem času radikalna in prevratniška ideja, revolucionarna, nevarna ideja, proti kateri so se oblasti borile.
Žal to pozabljajo tudi na slovenski levici. Zdi se, če gledamo samo klavrno mrcvarjenje Nacionalnih programov za kulturo, da je ukvarjanje s smislom, sodobnostjo in vizijo slovenske umetnosti in kulture levim strankam pogosto odveč. Zanjo nimajo energije ali volje ali politične moči ali kadra. Desnica pač. Tudi, če samo v smislu omejevanja, striženja peruti in preprečevanja prevratništva.
Ko desnica govori o kulturi, govori o tradiciji. S katero ni nič narobe. Če se zavedamo, da vsaka tradicija vodi v sodobnost, v napredek, v nove tradicije, prijeme, poglede.
Preden sem postal ta psovka - kulturnik -, sem bil odjemalec kulture. Uživač kulturnih dobrin. Bralec, poslušalec, gledalec, obiskovalec. In prepričan sem, da nič drugega v moji mladosti ni imelo name tako pomembnega vpliva kot glasba, gledališče, galerije in knjige. Umetniška dela so mi odpirala nova obzorja, me soočala z lastnimi omejitvami, me pretresala, mi prevpraševala svetonazor in me preoblikovala. Upam si trditi, da v bolj empatičnega, bolj izobraženega, bolj celovitega človeka.
Tudi v širšem smislu v Sloveniji drvimo proti kulturnemu dnu. V vseh besednih zvezah, kjer nastopa “kultura”
Ker to kultura v osnovi počne. Prenaša občutja, vednosti, znanja, veščine. Odpira horizonte in kontekste. Povezuje. Združuje, v sozvočjih individualnih izrazov.
Pustimo pri miru, vsaj 8. februarja, državotvornost in nacionalno identiteto. Z državo in nacijo imamo v resnici predvsem ekonomske, politične in logistične težave. Če se želimo dobro odzivati na izzive sodobnega časa, potrebujemo agilno in prilagodljivo skupnost. Skupnost, ki je zmožna samorefleksije in adaptacije. In živa umetnost in živa kultura tvorita prav to - družbo. Družbotvorna je, kultura. Zdravo družbo tvori in zdrave posameznike. Razgledane, kritične, empatične, odprte. Take, kakršnih si lahko samo želimo.
Zdaj pa.
Slovenska kultura ni v najboljšem stanju. V ožjem smislu sta jo omenjeni ujmi, politična in zdravstvena, ujeli v slabem stanju, na podlago dolgoletnega političnega in finančnega zanemarjanja. Umetnice in umetniki na svobodi životarijo ali pa opuščajo poklic, odhajajo v tujino, izgubljajo pomembne veščine in priložnosti. V javnem sektorju smo na prepihu političnih mahinacij in kadrovskih čistk, sredstva že desetletje stagnirajo, vsaj z inflacijo, prenove modelov kulturne produkcije, ki bi bili kos izzivom in priložnostim sodobne umetnosti, pa ni in ni. Posamezni uspehi in mojstrovine so prejkone izjeme in nastajajo kljub sistemu.
Tudi v širšem smislu v Sloveniji drvimo proti kulturnemu dnu. V vseh besednih zvezah, kjer nastopa "kultura". Kultura dialoga je na psu. Politične kulture ni več. Ne obnašamo se kulturno. Bralna kultura dosledno stagnira. Kulturni domovi samevajo. Še s horti-, fiz- in agri- kulturami imamo težave.
Potrebujemo, po vrsti:
Jasen, javen, vključujoč in dosleden premislek o tem, kaj kultura je, kaj lahko od nje pričakujemo in kaj potrebuje za rast in razvoj.
Odločno politično in javnofinančno podporo za tak razvoj.
In široko, dosledno in generacijsko ozaveščanje in spodbujanje javnosti v smer množičnega proizvajanja in uživanja kulturnih dobrin.
Šele potem bomo lahko s ponosom praznovali svoj kulturni praznik.
Pa na zdravje!
Obiščite spletno stran brez oglasov.
