Težavo imam. Znašel sem se v kognitivni disonanci. V situaciji, kjer sem prepričan o nasprotnih, neskladnih dejstvih. Namreč, na kratko: Janša in njegovi izvajajo čistko. Čistke. Nazadnje, zelo očitno, na RTV, v kulturi, na policiji in v energetiki. Ampak v resnici že ves zadnji mandat. Odločno. Jasno. Javno. Odpuščajo in odstranjujejo. Nato pa nastavljajo in zaposlujejo in parkirajo in inštalirajo.
Kar je slabo. Zelo slabo. Grozno je. Ljudje, ki so delali dobro in predano in odločno in z vizijo, letijo ven, noter pa naletavajo ljudje, ki nimajo ne znanj, ne smisla, ne vizije, ne želje. Janša in njegovi črpajo iz čedalje bolj plitkega kadrovskega bazena in na pozicije nastavljajo ljudi, ki pozicijam več kot očitno ne bodo kos. Ki ne izpolnjujejo niti formalnih pogojev. Ali pa zanje formalne pogoje, če je res nujno, spremenijo. Janša in njegovi polnijo ključne institucije z (vodilnim) kadrom, ki te iste institucije prezira. Kadrom, ki bo institucije zavozil in zmasakriral. Ker so zato tam.
Janša in njegovi izvajajo čistke, po vzoru partije, po vzoru Stalina, po vzoru "samo da je naš". Niso jim važne kompetence, strokovnost ali uspešnost. Vseeno jim je za vizije ali namene ali mednarodne mreže ali finančne izkaze. Če nisi naš, si na vrsti za odstrel.
Fej in fuj. To je treba ustaviti, preprečiti, razveljaviti, sanirati.
Mi moramo ravnati enako.
Fej in fuj, ampak mi moramo preprosto, z dekretom, odločno in enostavno, razveljaviti vsa imenovanja od 13. marca 2020.
Kar je slabo. Zelo slabo. Grozno je. Med nastavljenimi so ljudje, ki že sedaj delajo dobro in predano in odločno in z vizijo. Res jih je malo, res so vsaj delno politično slepi, če so se pustili nastaviti tej vladi, ampak niso vsi napačni.
Žal pa nimamo tega luksuza. O tem sem prepričan. Če naj nova vlada - vlada, če naj imajo vsaj možnost umiriti in stabilizirati stanje, morajo odpustiti vse.
In tu je kleč. Disonanca. Janša in njegovi lomastijo in uničujejo, s prezirom in ignoranco demontirajo in klestijo vsevprek. Po logiki pripadnosti. Kar je v nasprotju z vsemi mojimi prepričanji. Vseeno mi je, ali so mi ljudje simpatični in ali se z njimi strinjam. Vseeno mi je, ali smo politično usklajeni in ali smo zapisani istim idealom. Če dobro opravljajo svoje naloge, svoj mandat, če so dobri za javno, so primerni za svoje javne pozicije. Ker o tem govorimo, ko politika nastavlja. Vseeno mi je, katere sestrične in nečake politika nastavlja v privatne firme, to je samo korupcija. Ko pa politika nastavlja v javne institucije, nastavlja vsem nam, za vse nas in v našem imenu.
Na področju kulture, ki ga najbolje poznam, sem spoznal precej ljudi na vodstvenih položajih, ki mi niso simpatični, s katerimi se morda ne strinjam v temeljnih premislekih, ampak sem jim moral skozi zobe priznati, da delajo dobro. Kompetentno. Koristno. Za skupno dobro.
Vsi ti ljudje zdaj letijo. Ker celo to ni več dovolj. Če nisi eksplicitno, eklatantno desni, Janšev, nimaš več kaj iskati v javnem. Novi nastavljenci in nastavljenke pa ne nastopajo z mnenji ali delom, pač pa z dobesednim povzemanjem vladnih pozicij.
Nič, bom konkreten. Se mi zdi, da je čas za biti konkreten.
Grozno je. Ljudje, ki so delali dobro in predano in odločno in z vizijo, letijo ven, noter pa naletavajo ljudje, ki nimajo ne znanj, ne smisla, ne vizije, ne želje. Janša in njegovi črpajo iz čedalje bolj plitkega kadrovskega bazena in na pozicije nastavljajo ljudi, ki pozicijam več kot očitno ne bodo kos
Janez Pipan ni moj najljubši človek. Nazadnje mi je v intervjuju pripisal, da sem podkupljen kolaborant, ki ga je izločil iz financiranja v zameno za direktorsko pozicijo. Janez, prisežem, da ne. Ravnal sem po svoji vesti.
Spoznala sva se pred petnajstimi leti in si že takrat nisva bila preveč všeč. Druga generacija sva, najini viziji dobrega gledališča sta zelo različni, komunicirava različno. Verjetno bi, če bi primerjala svoji politični poziciji, našla velike vrzeli. Je pa Janez Pipan neizpodbitno velikan slovenskega gledališča, kot avtor in kot ravnatelj. Režiral je vrsto prelomnih predstav. Oba sva umetniško vodila Glej, dvajset let narazen. Ljubljansko Dramo je v svojih mandatih vodil filigransko, eksplozivno in genialno. Popeljal jo je v nove vrhove. Spremenil je slovensko gledališče. Na bolje. Upam si trditi, da ni nikoli kompromitiral svojih prepričanj in vizij za politično ali osebno ugodje. In da je dosledno deloval v javno dobro. Janez Pipan je kader, ki smo si ga lahko samo želeli na vodilnih položajih, čeprav se z njim nismo strinjali. (In ki mora resno premisliti nekaj pozicij iz svojih zadnjih kolumn.)
Primerjajmo to z, ne vem, Mitjo Iršičem. Mitja Iršič prav tako ni moj najljubši človek. Na moj radar je padel šele, ko je prevzel funkcijo na ministrstvu, za stike z javnostmi skrbi. Slabo. Prezira javno dobro, preberite si njegov twitter. Prepričan je, da smo pijavke, da bi morala kultura na trg, da smo "reveži, nesposobni razumeti matematiko". "Umetnost pa bo umirala na obroke. Kot vse stvari, ki se jih dotakne država," pravi. Na pozicijo s temeljnim poslanstvom sporočati, kaj je javno dobro v kulturi, so nastavili človeka, ki ne verjame v javno dobro v kulturi. In, kar je še huje, on je to pozicijo sprejel. Se pravi: njemu je vseeno, v kaj verjame, Janši in njegovim je vseeno, v kaj verjame, kompetence so vsaj resno vprašljive, ampak je pa njihov. Očitno gre za človeka, ki mu je vseeno, ki bo zagovarjal tisto, za kar ga plačajo in kakor mu naročijo.
Vidite razliko?
Nazaj k disonanci.
Moja etična in politična pozicija mi pravita, da bi bilo treba vsak v zadnjih dveh letih nastavljen kader dobro preizprašati. Ugotoviti, ali je kompetenten in dosleden, ali je sposoben dobro opravljati svoje delo. Kljub političnemu zaledju. In se šele potem odločiti, ali naj ostane. Ker v racionalni demokraciji se tako kadruje, odločitve se sprejemajo na podlagi rezultatov in vsebin.
Ampak nimamo tega luksuza. Ker bo to predolgo trajalo. Ker bomo za ceno nekaj dobrih prepustili celo vrsto institucij slabim, namerno slabim, takim, ki prezirajo kolektive in hiše, ki jih vodijo. In tega si ne moremo privoščiti. Državo smo skoraj že zavozili. Blizu smo.
Zato, disonančno, preziram in kritiziram lustracijo, ki jo izvajajo Janša in njegovi. In hkrati spodbujam in zagovarjam lustracijo, ki jo mora izvesti aprilska vlada.
Če želi preživeti. Voditi državo, ki jo ključne institucije načrtno rušijo, je nemogoče. In skoraj vse ključne institucije so Janša in njegovi že prevzeli. Ali uničili.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
