Kolumna Marka Tomaša: Dolga pot domov

Čeprav sem se dolgo trudil, da bi prišel čim prej domov, saj so tam moje zgodbe, na mestu, kjer se misli ne razsujejo, kot v kapitalizmu razpada psihološka struktura človeka in, evo, tako se mi zdi, cel svet, ki je v meni izzval tesnobo, ki se je med mojim popotovanjem po Evropi počasi spreminjala v psihozo. Nekaj pritajenega je v zraku, v ljudeh, neko neizraženo, morda celo neizrekljivo čustvo, za katerega se zdi, da bo vsak trenutek eksplodiralo. Prizori vojakov, ki na nemških kolodvorih čakajo na vlake, in vlaki, ki jih vozijo kdo ve kam, so v meni znova prebudili že med pandemijo razvit spomin na mučno, tesnobno situacijo iz otroštva, ko smo do prve eksplozije in prve žrtve vsi še kar naprej živeli v prepričanju, da se ne bo nič zgodilo, da ne bo prišlo do tistega, kar je v nas pustilo ruševine življenja, ki jih občutimo kot strah, potem pa čez leta izbruhnejo kot gejzir, ko se - soočeni z dejstvom, da je več let za nami kot pred nami - začnemo vračati v otroštvo in mladost ter ponovno doživljamo eksplozije brezumja, ki so v nas morda zasejale seme norosti, ki vzklijejo v kriznih situacijah, kakršna sta bila zagrebški potres in pred njim izbruh pandemije.

V zraku je toliko pasivne agresije, medtem ko iz Mostarja prihajajo vesti o pravem sproščanju agresije nad spomeniki in hišami. Očitno nisem več v letih, ko bi mi potepanje dobro delo. Vse pogosteje se mi dogaja, da se izgubim, namesto da bi pohajkoval naokrog, in se, če ob meni ni nikogar, ki bi me zadržal in čuval, razlijem na milijon oseb, ki obstajajo, da se lahko branim pred napadi na svoj osebni prostor. Potem se cele dneve iščem in vse bolj mučim s tem.

Na pot se nisem odpravil od nikoder drugod kot od doma, iz Mostarja. Na kratko sem obiskal prijatelje v Sarajevu in že ob odhodu s sarajevskega letališča, od koder sem odletel v Köln, sem zaslutil težave. Let je imel celo uro in pol zamude, ne da bi bili potniki o čemerkoli obveščeni. Ko smo vstopali v letalo, je na tabli še vedno pisalo, da bomo imeli znosnih petnajst minut zamude. Ta situacija je na letališču ustvarila nemirno ozračje. Ker potniki niso imeli možnosti izraziti svojega nezadovoljstva, sta se začela v zraku kopičiti prikrita agresija in razočaranje. Letalo je vseeno vzletelo in jaz sem se veselil, ker me je v Kölnu čakala Ona, brez katere sem vse pogosteje izgubljen in samemu sebi neznan. To je bilo dan pred telovim in mesto me je pričakalo v prazničnem razpoloženju. Ulice, bari, restavracije so bili polni in zdelo se mi je, kot da nisem do tja pripotoval samo skozi prostor, ampak tudi skozi čas. Zaspal sem, kot da sem pretekel maraton, nato pa sva se z vlakom ob Renu odpeljala do Triera.

Vlaki zamujajo, na njih pa je vedno gneča. To me je spomnilo na situacijo, ko sem potoval po Veliki Britaniji, nekaj let po privatizaciji železnice. Stvari do neke mere delujejo, toda lahko se zgodi, in se dejansko tudi dogaja, da preprosto ne moreš priti tja, kamor si namenjen, ker ima vlak preveliko zamudo in ti ne uspe ujeti drugega vlaka. Kljub temu se nisem preveč nerviral, glede na to, od kod sem prispel. Ona je bila z mano, pokrajina ob Renu, skozi katero je vozil vlak, pa v polnem poletnem razcvetu. Hribi in hribčki, posuti z vinogradi in starimi dvorci, so dremali obsijani s soncem. V Koblenzu sva prestopila in se dogovorila, da si morava en dan rezervirati za izlet in se vrniti v kraj, kjer se Mozela izliva v Ren.

Trier naju je pričakal s tišino malega mesta, čeprav je bilo sredi delovnega tedna in čeprav je bil praznik. V središču mesta se je po toliko stoletjih še vedno bohotila Porta Nigra, kot da se je izprsila pred zgodovino, pri čemer zgodovina ni samo preteklost, ampak tudi prihodnost. In tam kot da se je izprsila ta stara rimska utrdba. Midva pa sva že malce utrujena od poti hodila mimo njenih namer in se po poti ob starem rimskem zidu odpravila počivat.

Naslednji dnevi so bili sprehod. Nisem se čudil, ko sva naletela na hotel Balkan, še manj pa me je presenetila restavracija Croatia. Nad Mozelo se je dvigovala megla, midva pa sva večere preživljala na nasipu, pod katerim se je kot kako tuje nebesno telo razprostirala prodnata plaža z imitacijo plažnega bara.

V enem trenutku svojega življenja sem skoraj pristal v Luksemburgu. To je dolga in danes nepomembna zgodba, ki prav tako temelji na mojih neozdravljivih nesporazumih z ljubeznijo ali tistim, kar bi lahko bila. Kot da je celo mesto iz neke pravljice prikorakalo v središče Evrope. Malo srčkano kraljestvo je bilo tisti večer prizorišče velike vsesplošne zabave. Slavili so namreč knezov rojstni dan. Cel dan smo se smejali izjavi Jennifer Aniston, ki je po snemanju filma v Parizu izjavila, da je bilo snemanje polno izzivov zaradi bližine Ukrajine. Toda zabavno se je bilo prebijati skozi množico ljudi na trgih, na vsakem od trgov pa je odmevala druga zvrst glasbe. Zabavno je bilo tudi opazovati luksemburške izlive nacionalizma, ki so bili v primerjavi z našimi prav simpatični. Ti so bili redki in skromni in izredno zabavni sredi te plešoče množice, za katero se je zdelo, da ji ni mar za najnovejše vesti, da se prav v tem delu Evrope znova razplamteva pandemija covida-19.

Sem pa precej osupnil nad razliko v cenah življenjskih potrebščin v luksemburških in bosansko-hercegovskih trgovinah. Zdi se, da je kar nekaj resnice v tistem starem ljudskem pregovoru, ki pravi, da bližje ko si kraljevski mizi, več drobtinic pade z nje, in dlje ko si od nje, eh … Ni pomembno, v zadnjem času se že tako preveč ukvarjam z ekonomskimi teorijami in razmišljanjem, kam vse to vodi in kako bi lahko bilo, če ne bi bilo, kar je bilo, in če se ne bi zgodilo tisto, kar se nikoli ni, in vse bolj se mi zdi, kot da se izgubljam v teh silnih teorijah in zgodbah in da sem preobremenjen in da samo jaz vidim neke stvari, medtem ko drugi ljudje, vsaj tak vtis imam, ne opažajo, da nekaj ni v redu in da se ves svet valja na robu prepada.

Že zdaj sem utrujen. Za moja leta bi bila primernejša rutina, ampak jaz še kar naprej pohajkujem, toda ker v tem vse manj uživam, se izgubljam. In se poskušam rešiti z izmišljanjem likov, ki se jim lahko drugi približajo, da se ne bi približali meni. Zakaj potem še naprej rinem med ljudi? Sem morda zgrešil poklic in kako dolgo lahko to traja, preden bom začel ogrožati samega sebe? O vsem tem se pogovarjam z Njo, toda Ona se je nekako razcvetela in se trudi biti drugačna, neobremenjena in potem mi to da neko moč in razmišljam o tem, da se moram odmakniti od zastrupljanja z novicami in tudi od življenja v svetu knjig, ker že dolgo precej več komuniciram s knjižnimi liki kot z resničnimi ljudmi, kar je spet neki moj poskus bega. Prizori, ki združujejo Luksemburg in Trier, so čudoviti celo ponoči. V glavi sem napisal pesem o tem potovanju, vendar si je nisem takoj zapisal in je odpotovala stran od mene.

Naslednji dan sva se sprehodila ob ustju Mozele. Ladje za križarjenja so sekale obličje sonca, ki se je hladilo v Renu. Resnično bi lahko svoje življenje preživel tako, da bi sedel ob neki reki in opazoval vodo, kako teče mimo. Nikoli v življenju mi ni prišlo na misel, da bi odpotoval v Koblenz. Ker tako malo vem o svetu kljub vsem tem knjigam, zaradi katerih le postajam vedno bolj nor v lastnih očeh. Znotraj v sebi še vedno hranim mir tistega popoldneva. Potem sem naslednji dan naredil serijo fotografij kipov Karla Marxa po Trieru.

Dan pred odhodom v Köln in predvidenim letom za Sarajevo sva obiskala rojstno hišo očeta dialektičnega materializma. Vreme je bilo prijetno, skorajda jesensko. Hodila sva skozi sobe in mene je spet z vso silo preplavila zgodovina, s katero se zastrupljam že leta. Vedno se ukvarjam z nemogočim. Potem se zavem Nje in njene bližine in še večje bližine skorajšnjega slovesa in to v meni prebudi spomin na vsa slovesa v mojem življenju. Kljub nasmehu na fotografijah me spodnese zverinska žalost, ki jo poskušam skriti pred Njo, ker nočem, da živi ob žalostnem človeku, ker je to žalitev za vse med nama, za to, čemur pravimo ljubezen. Naslednji dan sem se ji pred odhodom zazrl v oči, nikakor se nama ni uspelo odmakniti od vrat vlaka, ki je bil tik pred tem, da odpelje, in v meni se je prebudilo nekaj znanega, neko bitje, pripravljeno uničiti ves svet, če bi si drznil Njo spraviti v jok.

Malo pozneje sem že sedel na stopnicah na prehodu v zgornje nadstropje vlaka, drugje ni bilo prostora. Pred seboj sem opazoval razigranega fantka, ki je med vožnjo poskušal odpreti vrata vlaka. Utruja me že sama misel na potovanje, ki je pred mano. Toda pri tem se trudim vso žalost slovesa odnesti s seboj. Ob meni stoji njen kovček, ki ga nesem nazaj domov. Ona bo prišla za nama.

Let za Sarajevo je bil odpovedan. Dve uri pred odhodom. Na letališču vladata gneča in kaos. Nekdo je povedal, da je to že četrti let za Sarajevo, ki so ga odpovedali. Družine z majhnimi otroki so bile na poti na letovanje. Pogovarjal sem se z mladeničem, ki dela na ladjah za križarjenja po rekah in je bil na poti domov, da bi prvič videl svojega trimesečnega sina. Po vsem razburjenju se je večina potnikov z letala za Sarajevo vkrcala na avtobus. Peščica nas je odšla v hotel, dvajset kilometrov oddaljen od letališča. Odpovedanih je bilo toliko poletov, da v nobenem hotelu na letališču ni bilo več prostih sob. Ona mi je sporočila, da je naslednji dan na voljo ugoden let na Reko. Poklical sem prijateljico na Reki in napovedal svoj prihod. Naslednji dan me je na Krku pričakal njen soprog. Postajal sem vedno bolj tesnoben. Nisem imel niti toliko moči, da bi ljudem sporočil, kaj se dogaja. Potem sem se spet izgubil v Zagrebu. In se, evo, še vedno iščem. Po osmih dneh sem končno prispel domov. Na srečo imam prijatelje, sicer bi nekje na poti že zdavnaj obupal. Potuj, svet, v kaos kapitalizma. Zmeden in brezglav. Jaz si želim le še svojih knjig, kakšno hiško blizu Neretve, neke preproste, patetične sanje, in Njo ob sebi. Vse drugo pa naj odnese voda.