Dan je bel. Svetloba vse spremeni v mleko. Kot da se je na rodovitni zemlji nenadoma zrasel krš, kamen se je razbohotil na mehkobi pomladi. Na nebu začutiš sol. Skozi trnovo grmičevje, ožgano od sonca, se prikazuje modrina, tekoči košček neba, morje, večno hrepenenje ljudi iz Hercegovine, Sredozemcev, večno ogorčenih zaradi krivic vseh vrst. Zato, ker se počutijo diskriminirani. Bližina morja ter njegova nedosegljivost pomenita že od nekdaj krivico do teh ljudi. Pa se zdi, da sklepajo hitreje, bolj pronicljivo kot drugi ljudje, saj morajo videti skozi kamnite hribe, da bi zagledali predmet svojega hrepenenja. Poletje ima močan okus po soli. Ta je povsod. V nosnicah, na nebu, v očeh, na koži vsakega človeka. Prihodnost je današnja iluzija. Kot noč, ki prihaja in ko lahko stopiš na mestne ulice in dihaš in piješ, skrit pred mehanizmi nadzora. Življenje je halucinacija. Samo še ena zgodba za na plažo.
• Zaposli ga ti, pa naj ti šili svinčnike, če ga tako zagovarjaš!
• Lepo ti je rekel, da ne drezaj ...
• Počakajte, počasi, prosim za malo potrpljenja, poslušajte me vendar. Vsi ti problemi izhajajo iz ene iste človeške lastnosti. Ej, ne prekinjajte me, tudi jaz sem vas do zdaj poslušal. Poglejte, poznam veliko ljudi, ki ne sovražijo Romov, ampak jih nikoli ne bi zaposlili, niti da bi jim čistili hišo. Kako naj se izrazim, nočejo tvegati, naj bodo, ampak bolje je, da jih ne spravljamo v skušnjavo, da bi kaj ukradli. Kako naj potem pričakujemo njihovo integracijo v družbo, če ne dobijo priložnosti niti tedaj, ko sami dajo pobudo. Kaj naj si potem človek misli drugega kot - zastonj se trudim, hodim v šolo, sem pismen, če pa bom za privilegirano večino zavedno ostal samo cigan, torej berač, lopov ali v najboljšem primeru muzikant. Koliko vztrajnosti in dokazovanja še pričakujemo od ljudi, ki morajo ob tem tudi nenehno požirati žaljivke in poniževanja? Nikakor nam ne uspe, da bi premagali sami sebe in namesto brezoblične črnopolte gmote pred seboj videli človeški individuum, ki se tako kot mi bori za svojo eksistenco. Problem nenehno prelagamo naprej. Kakšno budalo bi bil, če bi jim prvi dal priložnost. Jim jo bo že nekdo drug. In če se bodo izkazali, jim jo bom dal tudi jaz. In, evo, imamo nerešljiv problem. To so vsi problemi, za katere pričakujemo, da jih bodo rešili drugi, to so ti večinski problemi, politični, veliko jih je. So kot utež na poti k resnični enakosti. Vse bolj tudi zato, ker začenjamo težiti k istosti, namesto k enakosti, k asmiliaciji, namesto k integraciji. In rešitev še ni videti na obzorju. Zato nam v 21. stoletju ne preostane drugega, kot da usmerimo pogled v nebo in si zaželimo, da nam pomaga Bog. Samo zato, ker ni šanse, da tvegamo svoje z razvojem pridobljeno udobje in pravice, pri čemer se ne zavedamo, da še nikoli nismo bili bolj ranljivi in da nas še nikoli ni bilo lažje izsiljevati in podkupovati, saj smo že v položaju, v katerem niti ne pomislimo na to, da bi tvegali izgubo samo delčka pravic in udobja, ker jih jemljemo kot samoumevne ter pri tem pozabljamo, da je vsak naš privilegij pridobljen na plečih drugih. To je prišlo že tako daleč, da je vse manj ljudi sposobnih ohraniti partnerski odnos, ker nihče več noče popustiti niti žrtvovati vsaj delčka svojega prostora, da bi v svojem življenju naredil malo prostora za drugega človeka in njegove potrebe. Živimo vse bolj udobno in hkrati, kar je paradoksalno, vse bolj samotno in nesrečno. Ta osamljeni, nesrečni del nas je človeško bitje znotraj nas, ki izgine z zgodovinskega odra in odstopi prostor postljudem, zreduciranim izključno na ohranjanje funkcij sistema, ki naj bi ljudem prinesel blaginjo, da bi jih pripeljal do tega, da žrtvujejo človeškost in delujejo v korist ohranjanja tega sistema. Algoritem se je obrnil proti nam, enačba se je tako razvila in razširila, da smo postali njen zanemarljivi del, njen preprosti, primitivni začetek, ki ga je treba preseči, ker ima v sebi prirojeno nagnjenost, da dela napake, glede tega pa ne smemo imeti pomislekov. Stvari so ušle izpod človeškega nadzora zaradi napačne premise, da bodo človeške nadloge izginile, če bomo ustvarili sistem, ki bo izključil možnost napake. To je posledično pripeljalo do tega, da človeške nadloge lahko izginejo, če iz enačbe izključimo ljudi. Od tod upadanje ustvarjalnosti in osnovnih kognitivnih sposobnosti, ker prav napake spodbujajo razmišljanje in ustvarjalnost, da kot vrhunec spoznanja doživimo razsvetljenje - ljudje so osnova vseh problemov človeštva. Če bi radi nezmotljiv sistem, svet brez problemov, se rešitev ponuja sama od sebe. Biti človek je primitivno, zato ga namesto zamišljenega nadčloveka zamenja postčlovek. Vse to je spet rezultat človeške napake, saj smo rešitev problema iskali v razvoju sistema, ki bo sam po sebi izključil napako. Verjetno ste dojeli, da vsega tega ne bi bilo, če bi trud vložili v razvoj človeka, v razvoj duha in misli, pa smo raje vse karte stavili na tehnologijo, zato danes ljudi vzgajamo in izobražujemo samo za to, da bodo sposobni vzdrževati tehnologijo, od katere smo postali že tako odvisni, da moramo mi služiti njej, namesto bi ona nam. Postajamo vse bolj isti in vse bolj zreducirani na aritmetično sredino. Niti ena travica ne sme štrleti iz zelenice. Tukaj nismo za to, da živimo, ampak da opravljamo naloge, ki ohranjajo sistem, ki nas ohranja funkcionalne v meri, v kateri smo potrebni sami sebi. Na manj ne pristajamo, več pa ne bomo dobili. Nastopi dolgotrajno ravnovesje. Cilj je doseči stadij, ko nihče ne bo več dvomil o nezmotljivosti sistema. Tedaj bodo izginile samote tega še nepopolnega humanoida, tedaj ne bo potreboval drugih, da se ne bi počutil osamljenega, zadostoval mu bo sistem. Šli smo k hudiču, ki smo ga sami priklicali. Stvari so na terenu jasne tudi za Rome. Romi ne bodo kradli, če jih ne bomo spravili v situacijo, ko bodo to hoteli in poskušali storiti. Do njih se obnašamo, kot se sistem do nas "privilegiranih", brez empatije, brez poguma, brez domišljije, brez vere, brez človeškosti. Evo, recimo tako, če v mirnodobnih razmerah v samoobrambi med bojem ubijete drugega človeka, vam bodo sodili. Če to isto storite med vojno, kot del sistemske tehnologije ubijanja, vam ne bodo sodili. Zdi se torej, da umor ni problem sam po sebi, ampak je problem, če ga zagrešiš zunaj jasno določene tehnologije ubijanja. Če branite sami sebe, ste morilec, če branite sistem, ste junak. Sistem je gluh za to, ker ste to storili na primer v identičnih pogojih ogroženosti. Vi niste pomembni. Pomemben je sistem, ki vas "hrani". In vam obljublja obstanek. Življenje tako samo po sebi ni pomembno, živimo samo zato, da bi ohranili sistem do nove, manj sumničave, popolnejše generacije, dokler ne bomo prišli do individuumov, ki ne bodo nič spraševali. Na tej poti je treba ukiniti tudi jezik kot sredstvo komunikacije, s čimer bo ukinjena tudi sposobnost abstrakcije do trenutka, ko bo vse samo po sebi razumljivo, nezmotljivo in nevprašljivo, s čimer bo zgodovina naredila polni krog do humanoida, tako primitivnega, da bo zreduciran na sposobnost pritiskanja enega in edinega gumba, preko katerega bo komuniciral, se hranil, razmnoževal. Tipk bo vse manj, dokler ne bo ostala ena sama tipka, ki bo potrebovala enega humanoida, ki ga bo algoritem reverzibilno poimenoval Adam in ga bo izrabil za to, da bo še dodatno poenostavil stvari, tako da mu bo obljubil obstanek brez potrebe, da stiska to eno edino tipko, ki bo nato ukinjena. Adam bo izgubil svoj namen in s tem življenje. Algoritem bo deloval naprej brez Adama do usodne hardverske anomalije, zaradi katere bo prišlo do spremembe napetosti, kar bo povzročilo izpad elektrike in dokončno vrnitev v začetni stadij neskončne teme in absolutne tišine, v kateri ne bo ostala niti najmanjša sled za tistim, kar je bilo pred njo, kakor tudi za njo ni ostala nobena sled v svetu, ki se je v njej začel. Ne bo več pomembno, kot tudi že zdaj ni, ali se bo zgodovina evolucije spet začela iz te točke. To za nas, zdaj in tukaj, ni pomembno. Človeška zgodovina se bo tako ali tako končala, preden bo umrl zadnji humanoid, tisti trenutek, ko ne bo več jezika in misli, kajti naš svet obstaja po zaslugi jezika, ki nam omogoča, da si predstavljamo nekaj tako abstraktnega, kot je vesolje in v njem ta naš svet ...
Kaj nam je bilo tega treba pred jutrom, sem že mislil, da bomo še enega popili, zdaj pa niti steklenica rakije ne bo dovolj, da bi si iz glave zbil tebe in to tvojo zgodbo ... Čisto se ti je zmešalo ...
• Ti bi, brat, moral nehati piti, ti sploh nisi normalen ... Streznil si me z zgodbo ...
• Saj sem rekel, kaj nam je bilo tega treba pred jutrom, sem že mislil, da bomo še enega popili, zdaj pa niti steklenica rakije ne bo dovolj, da bi si iz glave zbil tebe in to tvojo zgodbo ... Čisto se ti je zmešalo ...
• Zdaj si nas tukaj na suho ... jaz pa sem šel ven, da bi se sprostil ...
• Res bi vam bilo bolje brez govorjenja, v tišini, zdaj ne bi toliko razmišiljali, ravno s tem dokazujete, da je vse, kar sem povedal, res ... Hotel sem reči, da potrebujemo precedens, nekdo mora narediti prvi korak. Zaposli, brat, malega, naj kelnari, morda boš rešil človeštvo, evo, jaz ti jamčim zanj ...
• Beži no, hudič vzel, ti nenormalni ...
Skozi vrata kavarne se k veliki nebesni tišini odpravi hreščeč in hripav smeh, zunaj pa nanj potrka svetloba baterijske svetilke v spremstvu mestnih redarjev. Z začudenjem so pogledali, ko so kot odgovor na usmerjeno svetlobo in trkanje zaslišali še glasnejši krohot, ki si ga bodo še dolgo zapomnili kot redek podoben pojav v časih, ki iz kriznih prehajajo v še bolj krizne.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
