Vladimir Matijanić
Na dan, ko je skregani hrvaški državni vrh v Kninu slavil 28. obletnico operacije Nevihta (Oluja) in ko je po Sloveniji divjalo tisto grozljivo diluvialno neurje, je minilo leto dni od umora novinarja Vladimirja Matijanića. Uporabil sem besedo umor, čeprav se na prvi pogled zdi, da je šlo samo za še eno smrtno žrtev pandemije covida-19, eno od dvajset tisočih na Hrvaškem.
Toda Vlado Matijanić, eden najboljših in najbolj vztrajnih hrvaških raziskovalnih novinarjev, je bil žrtev štiridnevnega sistemskega morjenja zaradi nedelovanja – sistema. Sistema, v katerega je Matijanić verjel in se ga je ves čas svoje novinarske kariere trudil izboljšati.
Poleg zaupanja je imel Vlado tudi obsežno anamnezo, iz katere sta še posebno izstopali redka kronična pljučna bolezen, za katero je bolehal že leta, in še ena avtoimunska, zaradi katerih je bil tako zelo imunokompromitiran, da ni bilo jasno, kaj je zanj bolj tvegano: ali naj se cepi proti novemu koronavirusu ali ne. Odločil se je, da se ne cepi, in ni človeka, ki bi lahko danes z gotovostjo rekel, kaj bi bilo, če bi izbral drugo možnost, če bi na življenjski ruleti vse žetone postavil na črno polje in ne na rdeče.
Ko je začutil prve simptome korone, je takoj odšel v bolnišnico, od koder so ga poslali domov, ker je tako dejala mlada specializantka, ki sploh ne bi smela samostojno in brez nadzora sprejemati takih odločitev. Ko je od doma klical v bolnišnico, naj pridejo ponj, ker je njegovo stanje zelo slabo, so mu rekli, naj je slane palčke in pije čaj. Ko je spet poklical in poskušal svoje stanje ilustrirati z dejstvom, da ni sposoben priti niti do stranišča, so mu odgovorili, naj si ob posteljo nastavi posodo in lula vanjo. Ko je ekipa nujne medicinske pomoči vendarle prišla k njemu, je sklenila, da je injekcija kortikosteroidov povsem dovolj, in odšla.
Toda Vlado Matijanić, eden najboljših in najbolj vztrajnih hrvaških raziskovalnih novinarjev, je bil žrtev štiridnevnega sistemskega morjenja zaradi nedelovanja – sistema. Sistema, v katerega je Matijanić verjel in se ga je ves čas svoje novinarske kariere trudil izboljšati.
Poleg zaupanja je imel Vlado tudi obsežno anamnezo, iz katere sta še posebno izstopali redka kronična pljučna bolezen, za katero je bolehal že leta, in še ena avtoimunska, zaradi katerih je bil tako zelo imunokompromitiran, da ni bilo jasno, kaj je zanj bolj tvegano: ali naj se cepi proti novemu koronavirusu ali ne. Odločil se je, da se ne cepi, in ni človeka, ki bi lahko danes z gotovostjo rekel, kaj bi bilo, če bi izbral drugo možnost, če bi na življenjski ruleti vse žetone postavil na črno polje in ne na rdeče.
Ko je začutil prve simptome korone, je takoj odšel v bolnišnico, od koder so ga poslali domov, ker je tako dejala mlada specializantka, ki sploh ne bi smela samostojno in brez nadzora sprejemati takih odločitev. Ko je od doma klical v bolnišnico, naj pridejo ponj, ker je njegovo stanje zelo slabo, so mu rekli, naj je slane palčke in pije čaj. Ko je spet poklical in poskušal svoje stanje ilustrirati z dejstvom, da ni sposoben priti niti do stranišča, so mu odgovorili, naj si ob posteljo nastavi posodo in lula vanjo. Ko je ekipa nujne medicinske pomoči vendarle prišla k njemu, je sklenila, da je injekcija kortikosteroidov povsem dovolj, in odšla.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
