Medtem ko se maturanti na Hrvaškem, vsaj tisti marljivejši, mrzlično pripravljajo na maturo iz hrvaščine in že pošteno utrujeni znova listajo po Iliadi, v preostalem delu države poteka oster verbalni spopad, o katerem se bodo nekega dne učili pod naslovom Livajada. Kje in kdaj natančno se je začel, vam ne znam povedati, toda vrhunec doživlja v zadnjih tednih, odkar je Hajduk v finalu pokala premagal Šibenik. Tekmo so – to je bilo odločeno že zdavnaj – odigrali na Reki. Čeprav niti Rečani niti Šibeničani nimajo radi Hajduka. V bistvu ne samo, da ga nimajo radi, ampak ga iskreno sovražijo. Ne sprašujte me, kateri so vzroki in razlogi za to animoznost, preprosto – tako je. Pred nekaj leti je prijatelj in kolega Boris Dežulović v eni svojih briljantnih kolumn satirično opisal absurde v medsebojnih odnosih med dalmatinskimi navijaškimi skupinami; tega Borisovega teksta nisem nikamor shranil, ampak vam bom vseeno poskušal na hitro in na kratko predstaviti tisto najbolj pomembno iz te shizofrene diagnoze. Prvič: vsi sovražijo zagrebški Dinamo. Drugič: ko ta Dinamo igra proti Hajduku, Šibeničani navijajo za Dinamo, ker Hajduk sovražijo še bolj. Tretjič, Zadrčani (ki jim je Šibenik najbližje večje hrvaško mesto in ga zato sovražijo) ob isti priložnosti navijajo za Hajduk – ne toliko zato, ker bi imeli ta klub radi, ampak ker s tem provocirajo Šibeničane, ki navijajo za Dinamo, čeprav jim je Split glede vsega, od geografije do mentalitete, veliko bližji od Zagreba. Zagrebčani, Splitčani in Rečani pa sovražijo vse okoli sebe.
Je v razredu kdo, ki mu kaj ni jasno? Okej, če smo usvojili osnove, gremo naprej.
Je v razredu kdo, ki mu kaj ni jasno? Okej, če smo usvojili osnove, gremo naprej.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
