Morala na ventilatorju

Predvidevanje, da bo tedanje opravičilo tedanjemu ministru za zdravje Tomažu Gantarju zadostovalo in minister odstopa niti ne bo sprejel, se tviterašu selektorju, ki je v tvitih razporejal upravičence do ventilatorjev in nepojmljivo žalil, ni izšlo. A skeniranje zapletov in razpletov je kmalu odstrlo neizpodbitno: da se bo prej ali slej vrnil. Povratek so mu tlakovale tudi strankarske medijske mašinerije ob manipulacijah in zaslombah lokalnega politikantstva. Skonstruirani miti o neizmernih krivicah in namernem odstavljanju, kakopak iz levičarskih vrst, in krepitev vloge žrtve z zunanjimi in notranjimi sovražniki, so vrnitev le olajšali.

Lavre ni figura, veliki akter, s katerim bi se bilo vredno javno ukvarjati, če ne bi bila njegova vrnitev nazoren simptom razgradnje etične substance zdravniškega poklica, ki ga predstavlja in zastopa na eni strani, in brezsramne politične straho(pre)vlade v razmerju do stroke na drugi strani. Le še ena od sprevrženosti, ki je modus operandi SDS, je, da se njegovo ustoličenje v primerjavi s preteklostjo tokrat v medijih opredeljuje kot politični prevzem bolnišnice. Vladni svetovalec Matej Lahovnik nenadoma poznavalsko ugotavlja, kako so Lavreta v času Cerarjeve vlade, ko je zasedel mesto direktorja UKC Maribor, upravičeno razglašali za strokovnjaka, pri sedanjem povratku v Slovenj Gradec pa se umešča v politični prevzem. A spomin je kratek, prilagodljiv, prirejen, sploh kadar ga ni na kaj oprijeti. Strokovnosti namreč Lavretu nikoli ni nihče oporekal. Nasprotno, mediji, zlasti med vodenjem koroške bolnišnice, s(m)o mu jo priznavali. Da je sloves uspešnega menedžerja po izkušnji v Mariboru, kjer UKC-ja ni zapustil v zavidljivi formi, poceni zapravil, si je pridelal povsem sam, četudi je štajerski teren v ocenah bolj neprizanesljiv od koroškega. Tudi dejstvo, da mu etika in higiena pri kadrovanju nista bili ovira, se je odrazilo v Mariboru. Tviti so torej bili samo en, javno bolj izpostavljen moralno zavržen izraz. Z njimi si je le okrepil politično oporo stranke, ki sama prakticira in spodbuja agresivno in nestrpno retoriko in jo tudi nagrajuje. Lavre je bil ob predstavitvi svetu zavoda pravzaprav iskren, ker ponovnega opravičila ni izrekel, čeprav je s tem zamudil priložnost, da si v javnosti povrne kanček verodostojnosti. Tudi to, da so mu zaposleni odrekli podporo, ga ni zmotilo. Kako bo ob odstopu strokovne direktorice Jane Makuc, ki je brezkompromisno branila lastno dostojanstvo in dostojanstvo medicine, sestavil ekipo, ga ni skrbelo, pa bi ga v epidemiji moralo. A hkrati ni dvoma, saj ostajajo in se bodo našli zaposleni, ki se bodo prilagodili, od dela pa ima podporo še od prej.

Žalostno in sramotno je, kako zlahka bledi ugled bolnišnic(e) in zdravnikov kot moralnih avtoritet. A tudi posploševati ne kaže. So zdravniki, pripravljeni zavzeti se in postaviti za dostojanstvo poklica, ki ga tudi osebno predstavljajo. Je pa to odslej težje. Tudi peripetije s poskusom ponovne učvrstitve Margarete Guček Zakošek na čelu celjske bolnišnice ugledu zdravstvenih ustanov niso v prid. Ilustrirajo modele prevzemov, kjer niso v ospredju le vprašanja morale, temveč tudi zakonitosti poslovnih praks. Celjska nabava spornih ventilatorjev in biznis povezave SMC in ministra Zdravka Počivalška ostajajo nerazčiščen del državnih poslov z zaščitno opremo. Tudi tu so selektorji ventilatorjev, le drugi tip selekcije. Interesno rinjenje je polno lobiranj, pritiskov, groženj, še posebno, ker je razplet postal nepredvidljiv. Skrite agende ob tem pretkano podtikajo drugim. Hkrati bolj prikladnega trenutka, kot ta, ko premier Janez Janša upravlja krizo še kot minister za zdravje, za imenovanja izbranih ni in ga ne bo.

​Da je prvenstveni cilj ukrotiti covid in reševati življenja, so že parole koronakrize. Ko pa gre za najvišji cilj, politično preživetje, so sredstva nad epidemijo. Nimajo dosti skupnega s humanostjo, etičnostjo, spoštljivostjo, na katerih temelji skrb za sočloveka in javno dobro. A pričakovati korenitejši zasuk ali odmik od razgradnje, je iluzorno. To ne pomeni, da bazičnih etičnih vrednot ni več vredno zagovarjati in jih udejanjati. Je pa treba računati, da se ob tem vrste pragmatičnih in prilagodljivih daljšajo in se namesto s kritjem hrbta vijejo zahrbtno.