V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) najdemo pod geslom praženec sledečo definicijo:
práženec -nca m (a) gastr. jed, zlasti iz jajc, mleka, moke, pečena na maščobi in zdrobljena.
Seveda pa jed, ki si je prislužila še pridevnik cesarski (o tem več v nadaljevanju), pri nas le redkokje imenujemo z njenim knjižnim imenom. Med ljudstvom se je bolj uveljavilo (popačeno) nemško ime šmorn oziroma - (predvsem) tam, kjer imajo težave z izgovorjavo in so zato med zadnja dva soglasnika vrinili samoglasnik - šmoren.
Šmor(e)n najdemo tudi med frazemi in Fran v Slovarju slovenskih frazemov pravi takole:
"Frazem isti šmoren temelji na prenesenem pomenu sestavine šmoren: nižje pog. 'kar je malo vredno, nepomembno'."
(Ob tej definiciji se sicer človek kaj hitro spomni na podoben frazem iz nekdanje skupne države, kjer so naši (nekdanji) bratje za kakšno reč vedeli povedati, da je "Isto sr... - drugo pakovanje.")
Cesarju v slast
Najprej nekaj o izvoru te jedi. Pridevnik cesarski seveda namiguje na dvorno poreklo, a tudi v izvorni državi šmorna oziroma kaiserschmarrna, Avstriji, o njegovem nastanku kroži kar nekaj različic. Po eni naj bi leta 1854 postregli cesarici Elizabeti z omleto, a se je jed med serviranjem po nesreči strgala. Muhasta Sissy se je seveda ni želela niti pritakniti, jo pa je z veseljem "zmazal" njen soprog Franc Jožef I in ji tako prislužil cesarski pridevnik. Po neki drugi različici pa naj bi jed pripravili ob poroki cesarskega para in se je najprej imenovala kaiserinschmarrn, a je bila cesarju bolj povšeči in so jo zato kaj kmalu preimenovali v kaiserschmarrn. Kakorkoli, očitno je šel šmorn Francu Jožefu I zelo v slast.
Zdi se, da jed le ni tako preprosta in nepomembna reč, kot pravi Fran, saj je že okoli njenega izvora kar nekaj nejasnosti, ko pa pridemo do tega, kako jed pripraviti, predvsem pa s čim jo postreči in konzumirati, pridemo dokaj hitro do spoznanja, da nikakor ni "vse isti šmorn".
Sladkati ali ne sladkati?
Osnovne sestavine testa so opisane že v definiciji SSKJ-a, marsikdo vmeša vanj še rozine, le redko kdo pa še peče šmorn na masti, čeprav se je s tem najbrž izgubilo nekaj tistega izvirnega keiserjevskega okusa. A danes so drugi, necesarski časi - in svinjska mast skoraj nikoli več ne zaide v kulinarične stvaritve 21. stoletja.
Sicer tudi sladkor ne sodi več med najbolj priljubljena živila tistih, ki se prehranjujejo zdravo, kljub temu pa si svoj šmorn večina še vedno sladka. V glavnem z navadnim sladkorjem, se pa najdejo tudi ljubitelji rjavega ali sladkorja v prahu, nekateri pa si šmorn zabelijo, pravzaprav zarjavijo, z benkotom.
K sladkanemu šmornu seveda po pravilu sodi kompot - kateri, pa je najbrž odvisno od vrste kompota, ki smo ga dobili serviranega ob svojem prvem šmornu
K sladkanemu šmornu seveda po pravilu sodi kompot - kateri, pa je najbrž odvisno od vrste kompota, ki smo ga dobili serviranega ob svojem prvem šmornu. Tako paleta kompotov sega od breskovega in češnjevega pa vse do slivovega ali mareličnega – pač katerega sadja so tisto leto naše babice največ vložile.
Ne tako zanemarljiva manjšina si ob sladkanem šmornu namesto s kompotom raje postreže z marmelado, vrsta te pa je podobno odvisna od (babičine) marmelade, ki smo jo ob šmornu dobili prvič.
Obstaja pa tudi ne tako majhna skupina ljudi, ki šmorna ne smatra kot posladek. Ti si ga ne sladkajo - čeprav obstajajo tudi takšni, ki si ga -, zraven pa ne jedo kompota ali marmelade, ampak solato.
Okus po otroštvu
Kakorkoli si pripravite svojega, z rozinami ali brez, sladkanega in s kompotom ali marmelado, nesladkanega in s solato, pa ima ta preprosta jed vedno tudi nekaj malega vonja in okusa po nostalgiji. Tako kot je samo babica znala ravno prav razkuhati makarone za makaronflajš ali se je samo njen restani krompir pravilno in dovolj prijel na dno posode, tako je znala samo ona šmorn razkosati na ravno prav velike ali majhne krpice in samo ona ga je znala ravno prav zažgati, da je bila ob pripravi njena kuhinja vedno ovita v nekaj malega modrikasto sivega dima.
Še vedno menite, da je tudi vsak šmorn isti šmorn?
Niti slučajno!
