Kaznilnica je veljala za eno izmed najmodernejših moških kaznilnic avstoogrske monarhije (aeroposnetek iz balona, 1912).
Po Maistrovem prevratu so, podobno kot v drugih jetnišnicah v Sloveniji, tudi v mariborski kaznilnici še nekaj let veljali avstrijski predpisi. Vse takratno uradništvo je bilo rekrutirano iz bivših častnikov in vse do 21. februarja 1924 je kaznilnico vodil bivši oficir Julius Fischer. Šele ko so ga premestili v Staro Gradiško, je ministrstvo za pravosodje tudi za mariborsko kaznilnico odločilo, da sodi na njeno čelo nekdo s sodniškimi kvalifikacijami – podobno je to že nekaj časa veljalo za druge velike kaznilnice v državi.
Na razpis se je prijavilo šest sodnikov, 21. oktobra 1924 pa je ministrski svet imenoval za začasnega vodjo Nika Ivana Vrabla. Začasno vodenje (neke vrste vedejevstvo) so mu podaljšali še dvakrat, za višjega ravnatelja mariborske kaznilnice pa je bil imenovan 4. julija 1926.
Na razpis se je prijavilo šest sodnikov, 21. oktobra 1924 pa je ministrski svet imenoval za začasnega vodjo Nika Ivana Vrabla. Začasno vodenje (neke vrste vedejevstvo) so mu podaljšali še dvakrat, za višjega ravnatelja mariborske kaznilnice pa je bil imenovan 4. julija 1926.