(O FILMU) Afganistan brez stereotipov. A zakaj animirani film?

Poleti leta 2021 so svetovne medije preplavile reportaže in izpovedi mnogih prebivalcev Afganistana, ki so bili po umiku zahodnih vojaških sil priča talibanskemu prevzemu oblasti. Ti dogodki so zaznamovali tudi filmski svet: le nekaj tednov kasneje so na filmskem festivalu v Benetkah priredili poseben dogodek, na katerem so afganistanske režiserke izpričale srhljive anekdote o tem, kako se je življenje, ki so ga poznale do tedaj, v trenutku sesulo v prah. Obdobje relativne svobode v še vedno konservativni afganistanski družbi se je nenadoma končalo - in od zdaj bodo filmi tisti medij, ki nam bodo dajali uvid v to, kako je izgledalo življenje v tem dvajsetletnem obdobju afganistanske zgodovine.

Enega od tovrstnih filmov si bomo nocoj ogledali na sporedu nacionalne televizije. Animirani film Maad, moje sonce uprizarja zgodbo, ki jo je v romanu Frišta po lastnih izkušnjah napisala češka novinarka, vojna dopisnica in humanitarka Petra Prochazkova. V filmu dogajanje spremljamo skozi oči mlade Here, ki v domači Pragi študira ekonomijo. Nekega dne se ji življenje v trenutku postavi na glavo, ko skozi vrata stopi afganistanski študent Nazir, v katerega se usodno zaljubi ter začne nemudoma načrtovati odhod v njegovo državo. Čeprav ji družina močno odsvetuje selitev, je Hera neomajna – ljubezen pač terja svoj davek. Po prispetju v Afganistan se začne dekle iz Evrope soočati z resničnim življenjem v državi s povsem drugačno kulturo. Njena spoznanja jo včasih zamorijo, včasih pa pozitivno presenetijo – jasno je le to, da je Afganistan v marsičem drugačen od tistega, kar si je predstavljala pred odhodom.

Prvo vprašanje, ki se zastavlja pri filmu s tako pomembno družbeno tematiko, je – zakaj animirani film? “Medij animiranega filma se mi je pri tem projektu zdel nekaj povsem naravnega,” je o filmu povedala režiserka Michaela Pavlatova. “Razvila sem slog animacije, ki like in njihovo okolje bolje približa občinstvu in mu pomaga, da sprejme njihove usode. Animacija mi je tudi omogočila, da sem ujela globoka čustva in bridek humor te zgodbe, prav tako pa pomaga zgodbo narediti bolj jasno in preprosto. Nisem se hotela bahati z animacijo, ravno nasprotno, moj namen je bil gledalce pripraviti, da pozabijo, da gledajo animirani film.”

Pavlatovo je izvirni roman Frišta takoj navdušil. “Gre za globoko humanistično knjigo, v kateri je avtorica po zaslugi lastnih izkušenj uspela z neverjetno empatijo opisati prizadevanja afganistanskih žensk za emancipacijo.” Čeprav se z vidika evropskih žensk tamkajšnja kultura zdi temačna in nazadnjaška, pa nam film in roman pokažeta, da se v ozadju skriva več topline, kot kaže prvi pogled. “Drugačno družbo, religijo, politiko ali človeško vedenje lahko obsodimo, ampak s tem, ko pogledamo v dušo teh ljudi, v družinske odnose in njihovo vsakdanje življenje, lahko bolje razumemo te razlike. V Afganistanu živijo običajni ljudje, dejanska človeška bitja, ki se ravno tako razlikujejo drug od drugega. Tudi v tem majhnem peklu pa lahko ženske izkusijo veliko in pravo ljubezen, majhna veselja in velike žalosti, ki si zaslužijo našo pozornost,” je povedala avtorica filma Pavlatova.

Maad, moje sonce je film, ki torej daje nekoliko bolj trezno sliko o tem, kako je izgledalo življenje v Afganistanu v obdobju pred talibanskim prevzemom oblasti. Kot pripoved, ki izpodbija ustaljene stereotipe Evropejcev o tej državi, pa se film že skorajda gleda kot dokumentarec, ki ima poleg umetniške tudi opazno izobraževalno vrednost.