Igiaba Scego je italijansko-somalska pisateljica in publicistka, rojena v Rimu. Njene romane odlikuje navidezno preprost, v pogovorščino zanihan jezik. Scego celo težavne emocije v svojo prozo vstavlja prečiščene, predelane na način, da bralcu in bralki ne nalaga svoje travmatske prtljage, ampak jima omogoča v ogledalu zagledati sebe. To je redka odlika literarnih del in obenem odličen odgovor rasizmom in izkoriščanjem vseh vrst. Avtorica je napisala štiri romane: Onkraj Babilonije, Moj dom je tam, kjer sem (slovenski prevod 2016), Adua in Linija barve.
V Adui spregovori somalska priseljenka v Italiji, ki ponudi vpogled v širše zgodovinsko ozadje kolonialističnega in postkolonialističnega podrejanja Afrike. Prizori so grajeni filmično, kar narekuje eden glavnih motivov v knjigi – izkoriščanost (temnopoltih) žensk v filmski industriji. Ta motiv avtorica poglobi in razširi, ko roman sestavi kot kolaž treh pripovednih glasov in v tri zgodovinske čase postavljenih zgodb o afriških migrantih v Italiji. Raznolike pripovedi preplete z narativnimi paralelizmi.
Prva zgodba je vstavljena v okvir italijanskega fašizma v vzhodni Afriki. Šepavi je kot tolmač v službi Mussolinijevega režima prisiljen sodelovati pri izdaji lastnih ljudi, zato zasovraži samega sebe. Druga je zgodba Adue, ki v sedemdesetih letih 20. stoletja kot naivna najstnica pobegne iz Somalije, ker želi postati filmska zvezda. Njene sanje se razblinijo, ko jo navidezna italijanska dobrotnika izkoristita tako poslovno kot za osebne perverzne užitke. Konča ponižana tako kot njen oče in v enakem sovraštvu do sebe. Bo kot ostarela gospa znala vzeti življenje v svoje roke, bo znala doseči, da bo njen glas slišen? Tretja je zgodba Titanika, Aduinega mnogo mlajšega moža, ki je preživel plovbo čez Sredozemsko morje in tako kot številni Afričani po letu 2000 prišel v Evropo, tam pa so se mu sesule sanje o obljubljeni deželi.
Osrednja os romana je nerazrešeno razmerje med očetom in hčerko. Skozi roman se soočata s sabo: oče ob podobi svoje hčerke v pornofilmu, Adua pa skozi pripovedovanje nememu poslušalcu, Berninijevemu slončku. Ta kip, upodobljen tudi na naslovnici slovenske izdaje, je v roman postavljen kot očetov alter ego.
Namesto pike avtorica na koncu podtakne vprašanje: ali upor izkoriščanih in ponižanih, prekinitev z vsakršnim nasiljem kot eksistencialna nuja ni najprej v tem, da ozavestimo svojo vpetost v sisteme dominacije, se osvobodimo svojih ran in zberemo pogum za to, da bi zaživeli v ljubezni in spoštovanju do sebe?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
