(O KNJIGI) Zoran Predin: Mongolske pege

Že dolgo velja - in trditev je utemeljena na reprezentativnem naboru del -, da je Maribor mnogo bolj “literaturogenično” mesto od Ljubljane. Kaj ga dela takega in zakaj ponuja več gradiva za ustvarjalno rabo? Zoran Predin je še pred svojim romanesknim prvencem raziskoval dušo tega mesta v mnogih svojih komadih. V enem od njih - Maribor je nor - pripiše norost temu, da “srcu vse verjame, ko vino brcne pamet v rit, ko se mu duša vžge”. Tudi v Mongolskih pegah z zagonetnim naslovom, ki ga je treba dešifrirati skozi branje romana, je melanholija, ki ni stepska, panonska, kot pri Feriju Lainščku, ampak štajerska. Predinov Macondo je poseben, poseben genius loci se razgali skozi kompleksno strukturo te vešče napisane, napete proze. Kar skozi pet stoletij nas vodi. Zgodbe se kačasto prepletajo, delujejo koherentno in prepričljivo. Pri prehajanju časov in prostorov spremlja svoje številne protagoniste s tisto že dolgo znano predinovsko ironijo in posluhom za ljudsko žalost. Hkrati je duhovit in grozljiv, nepopustljiv do svojih protagonistov (večino protagonistk ugonobi, končajo na Korziki, posiljene, zastrupljene z jesenskim podleskom ...). Tega ne bi smeli izdati, a duhovita drastika dogajanja je temeljno gibalo vsega. Neverjetno spreten je v upovedovanju, slasten in strasten v slogu, s pravo mero vsega. Vezivo romana je simpatija z junaki, tudi ko so najbolj zavrženi, luzerski in nemogoči. Žarek svetlobe tu in tam presvetli še tako temne in zavožene kreature.

Začenja s Turki na Dravskem polju in šestnajstletno Dušo, ki iz svoje bajtarske revščine opazuje turškega vojaka Bilala, kako se umiva pri njihovem studencu. Ni podivjan kot drugi, da ji prstan in ta prstan se potem vrne nekje v nekih drugih časih z drugimi junaki. Hkrati teče sodobna zgodba o Vinetu in njegovih čudnih starših iz železničarske kolonije, seveda je v zvezi z Winnetoujem Karla Maya. Zgodba o povzpetniku polpreteklih časov s pisanimi predniki, ki nikoli ne jamčijo etnične čistosti, ker je ne more biti in je tudi razen neprekuženih fašistov nihče ne potrebuje, je vseskozi napeta, prepričljiva. Predin ni demiurg, ni neusmiljen s svojimi liki, skozi pripoved defilirajo Turki, protestanti, katoliki, partizani, domobranci ..., do vseh pristopa razumevajoče, s humanizmom.