Knjiga vsebuje enajst kratkih zgodb, ki jih odlikujejo absurdna fabula, ekscentrični liki in prefinjen humor. Naslov Bele živali so zelo pogosto gluhe je po avtoričinih besedah metafora za notranji albinizem – notranjo gluhoto in slepoto, ki človeka oropata ravnovesja in ga pehata v odnose in okoliščine, ki mu škodijo in ga vodijo v pogubo. Protagonisti so sanjači z izkrivljenim dojemanjem realnosti ali samih sebe, ujeti v iluzije ali fiksne ideje, ki jih odtujujejo od lastnega življenja. Vztrajajo v kokonih, ker se bojijo predati svoji strasti in razpreti krila za metulji let, raje ostajajo bonsaj, kot da bi se razrasli v košato drevo.
Vsako izmed besedil uvaja moto, pomenljiv citat avtorja iz zakladnice svetovne literature (Musil, Gombrowicz, Dostojevski, Proust, Céline, Bernhardt itd.), ki avtorici služi za navdih pri izgradnji situacij. Te Myšková gradi zelo iznajdljivo, povezava z motom se izlušči šele naknadno in je vselej presenetljiva. Opraviti imamo s prozo umetniškega porekla: ogrodje in vodilo igrivega ustvarjalnega procesa je zavest, da gre za tvorjeno besedilo, in Myšková pri tem ubira povsem samosvojo pot. Razvoj situacije narekuje močna, skoraj obsesivna domišljija, s katero avtorica pikolovsko natančno izrisuje nepričakovane detajle in jezikovno izbrušeno izpisuje doživetja ter misli, da bralcu nenadoma zadišijo ali zasmrdijo po resničnem življenju.
