(O KNJIGI) Kristina Paltén: Brez strahu

“Toda zakaj bi rada šla teč v Iran?” je vprašala Evis.

Začenja se pomlad leta 2015 in z dvema prijateljicama, Evis in Klaro, sedim v restavraciji Vapiano v Gamla stanu. Petek je in sedimo na rdečih usnjenih stolih, jemo testenine in pijemo vino. Zunaj se ljudje valijo na postajo podzemne in z nje.

“Rada bi videla, ali je res tako nevarno, kot vsi mislijo,” rečem.

“Toda kaj, če je zares tako nevarno, kot vsi mislijo?” me vpraša.

“Kaj misliš, da se lahko zgodi?” vprašam.

“Kaj pa Fredrik in otroci? Pravkar ste se preselili skupaj. Zakaj hočeš zdaj oditi, da bi šla teč? Kaj ne moreš preprosto uživati v tem, kar imaš, in utrditi novo družino?” reče.

Evis je bila tista, ki me je predstavila Fredriku. Spoznala sva se na zabavi z rakci pri njej doma in ujela sva se v ljubezni do teka in podjetnosti. S svojimi tremi otroki je bil manj fleksibilen, zato sem se preselila v njegovo četrt, Gustavsberg, kjer sva skupaj kupila hišo. V mnogih pogledih je bilo to krasno, toda nisem si želela le družinskega življenja.

“Rada bi nekaj prispevala k boljšemu svetu. Toliko napetosti je med islamskim in zahodnim svetom. Kar izvemo iz medijev, je samo košček resnice. In mnogo ljudi misli, da je svet res tak. Toda jaz mislim, da se na svetu dogajajo predvsem lepe reči,” rečem in umolknem.

Nobena se ne odzove, zato nadaljujem.

“V Stockholmu so policijske ekipe za dekleta, ki si ne upajo teči sama. Jaz že dvanajst let tečem po Stockholmu sama in nikoli se mi ni nič pripetilo. Kaj, če se bojimo stvari, ki ne obstajajo? Strah pogosto vodi k slabim odločitvam. Morda lahko pokažem, da svet še zdaleč ni tako slab? Lahko s tem nekoliko niansiram debato? Morda lahko ustvarim več razumevanja med kulturami in verami? To bi bilo lepo.”

Klara me raziskujoče pogleda.

“Kako to misliš?” vpraša. “Da se bo iranska ženska, ki je zaprta v svojo hišo in vidi, da imaš ti svoboščine, ki jih ona nima, potem bolje počutila?”

“Hm, no, ja ... tega ne vem. Upam, da bodo ljudje, ki me bodo srečali, morda sanjali večje sanje in storili prvi korak, da jih uresničijo,” rečem.

“Toda kaj, če tega koraka ne morejo storiti in jim bo postalo samo jasnejše, kako ujeti so? Si potem prispevala k čemu dobremu?”

“Hm, ne ... Ne vem. Tako globoko o tem še nisem razmišljala,” priznam.

“Kristina, če imaš namen priti domov v mrliški vreči, potem nočem več biti tvoja prijateljica. Te žalosti sama sebi nočem povzročiti,” nenadoma reče Evis.

Prestrašim se.

“Ali misliš, da bom prišla domov v mrliški vreči?” vprašam.

“Ne, toda to tveganje obstaja.”

“Morda boš pa prišla domov v več mrliških vrečah,” dopolni Klara.

Evis in Klara sta moji najboljši prijateljici. Skrbi ju zame, toda govorita tudi o natanko tisti vrsti strahu, s katero se želim spopasti.

Še preden sem prepričana, da bom šla v Iran, začnem pisati blog na svoji spletni strani. Želim, da mi vsak, ki hoče, lahko sledi od samega začetka. To ni švedsko-iranski projekt, pač pa projekt za zahodni in islamski svet. Pišem v angleščini, kajti želim, da mi lahko sledijo tako zahodnjaki kot ljudje v Iranu.

Že 4. januarja 2015 svoja razmišljanja predstavim javnosti. S Karino naju v jutranjem programu TV 4 intervjuvajo o potovanju iz Turčije do Švedske in voditeljica Jessica Almenäs vpraša, ali so že kakšni novi načrti.

“Rada se borim proti predsodkom, zato razmišljam o tem, da bi tekla po Iranu,” rečem.

“Vau!” vzklikne Jessica. Tudi Karina poskoči.

“Zdaj pravzaprav ne moreš več nazaj,” reče Karina, ko po intervjuju utrujeni leživa v kavarnici za studiem. Naporno je biti v soju žarometov, sploh za tako introvertno Švedinjo s severa države, kot sem jaz.

Kar precej delov sestavljanke mora sesti na pravo mesto, preden sploh lahko odidem. Me bodo v službi odpustili? To bi bilo enostavneje, kajti potem sem svobodna. Toda če mi ne bodo dali odpovedi, mi bodo potem odobrili dopust?

S prijatelji, sodelavci in drugimi tekači se pogovarjam o tem potovanju, dobivam odzive na svoj projekt, ljudje se odzivajo pogosto enako, sprašujejo se, v kaj se spuščam. Postrežejo mi s celim kupom grozljivih prizorov. V kampu za švedske nacionalne elitne ekipe ultratekačev mi neki moški reče, da me bodo kamenjali tako z veliki kamni, da bi mi povzročili hude poškodbe, kakor z majhnimi, s katerimi bodo izražali odpor. Iranci me bodo napadli na mopedih ali motorjih in mi zabili v hrbet kavelj ali pa me bodo napadli iz zasede v kakem ozkem gorskem sedlu. Neka ženska je prepričana o tem, da me bodo umorili.

Govorim tudi z Iranko, ki je poročena s Švedom. Kadar obiščeta Iran, imata zmeraj ob sebi stražarje. Ta ženska nikoli ne gre ven sama in nenehno se boji, da jo bodo posilili, celo v spremstvu svojega soproga. Zdim se ji popolnoma nora.

Dobim tudi elektronsko pošto ženske, ki je izvedela za mojo pot od svoje prijateljice; ta dela pri podjetju, ki sem ga zaprosila za sponzorstvo. Piše mi, da bom nenehno izpostavljena nevarnostim in da bom enostavna tarča za vsakogar, ki ima zle namene.

“Pravna varnost v Iranu ne obstaja. Vsak ima svoja lastna pravila. Policija se ne bo počutila odgovorna za tvojo varnost in dobro počutje,” mi piše. Ženska stanuje v ZDA, rojena pa je bila v Iranu. Meni, da bodo mojo pot označili za nezakonito, za poskus zasejati nesoglasje. Moj projekt ne bo v ničemer spremenil položaja žensk v Iranu, zaključi.

Moj namen ni, da bi vplivala na položaj žensk v Iranu, čeprav potihoma sanjam, da bi lahko spodbudila malo več odprtosti, malo več svobode za iranske ženske.