Na prvi pogled bi moralo biti vse jasno: (tretja) vlada Janeza Janše je (pre)okupirana z reševanjem zdravstvene krize generacij. A za to kuliso se dogaja marsikaj drugega. Ker nesporno prvi figuri vlade, prvaku SDS, ob krizi, ki se ponuja tudi kot kalna voda, ki pod površjem skrije marsikaj, uspevajo še neki drugi manevri - kadrovski, ideološki, pritiski na neodvisne institucije, spreminjanje temeljnih usmeritev zunanje politike - in sporne prakse pri prevzemanju gospodarskih in finančnih vzvodov moči, kjer se protežirajo "naši", so se z drugim valom, ki je udaril brezkompromisno in izrazito močneje kot prvi, povečale tudi politične napetosti v odnosih koalicije štirih. Marca letos je Janša formalno povezal stranke in jim obljubil sorazmerno porazdeljene deleže moči, vpliva in besede pri kreiranju politik. Druščina Janševih partneric v sestavi SMC, NSi in Desus, katerih trdni podporni steber so tudi nacionalisti Zmaga Jelinčiča in manjšinska poslanca, naj bi ob vstopu v vlado neformalno celo sklepala dogovor o koalicijskem trojčku, ki bi bil korektiv za preprečevanje Janševih soloakcij. Danes je dejstvo: to jim ni uspelo.
Povsem drugače se navzven izrisujejo notranjekoalicijski odnosi zdaj, ko postaja vse bolj jasno, da bo iz kritične faze slovenske politike, zaznamovane lokalno in globalno z virusno krizo, močnejši spet izšel le Janša s SDS. Ni pa nujno, da napetosti, ki trošijo politično moč Janševih partneric, nujno vodijo tudi v vladni razkroj in naposled - razpad. Čeprav je v SMC za zaprtimi vrati večkrat vrelo, tako zaradi Janševih potez kot zaradi njihovega šefa Zdravka Počivalška, ki so mu očitali tudi, da ga bolj kot stranka zanimata njegov osebni projekt reševanja turizma in maksimalizacija lastnih interesov v verjetno zadnji fazi njegove politične kariere, je v četrtek po vrhu koalicije na Brdu pri Kranju kar od vodje poslancev SMC prišel suspenz zaostrovanj v koaliciji in vladi. Na vprašanje, kje je največji problem, je namreč Janja Sluga odgovorila, da "v resnici ni nikjer problema". Tudi Jožef Horvat, prvi med poslanci NSi, se je strinjal, da večjih razhajanj ni. Kot da koalicija, nikakor ne prva, živi rahlo razcepljeno, dvojno življenje. Navzven kdaj poči, notri zavre, a čez čas je "vse okej".
Z nastankom koalicije KUL je premieru Janši iz rok sicer padel sicer eden od "bičev", s katerimi je discipliniral partnerje, ko je stalno grozil s predčasnimi volitvami, ki bi jih vsaj SMC in Desus - ta se resda spet vzpenja - težje preživela
NSi privezana na SDS
Da predsednik vlade Janša zagotovo ve, da vsak koalicijski lok enkrat poči, če ga preveč napenjaš, je na volilnem kongresu opozoril predsednik NSi Matej Tonin. Za Večer je razmere orisal še tako: "Tudi doma nisi vedno zadovoljen z vsem, kar naredi tvoj partner, in podobno je v koaliciji. Na koncu pa se moraš vprašati, ali je vredno razbijati koalicijo sredi najhujše preizkušnje v zgodovini samostojne Slovenije." To je komentar podpredsednika vlade in predsednika stranke, ki je v tri četrt leta delovanja ob Janši med partnericami najgloblje pognala korenine, se najboljše počuti in je zadovoljna s kadrovskimi izpleni, vplivom v (para)državnem gospodarstvu. Vrnitev v objem SDS (ali tudi v njeno senco?), iz česar so se v preteklosti izvili, jim ne škoduje, so prepričani in se kljub nekaterim ocenam, da se delež njihovih volivcev pretaka k Janši, samozavestno zanašajo na notranje strankarske meritve. Te pa jim menda kažejo več kot 85-odstotno podporo trenutni poziciji v vladi, posebno ponosni so na ministrsko ekipo, ki naj bi znotraj stranke uživala boljšo oceno kot nekdanja predsednica in zdaj evropska poslanka Ljudmila Novak. Ki bo, če bo še naprej pridobivala pri rejtingih, z vrha lestvice najbolj priljubljenih slovenskih politikov kmalu izrinila predsednika države Boruta Pahorja.
Rdeča nit njenih večkrat povzdignjenih glasov je nasprotovanje modusu operandi prvaka SDS, neposredno in jasno zavračanje Janševe agende pa jo močno diferencira od njenega naslednika. Tonin se od Janševih dejanj sicer mestoma distancira, dviguje roke in se, podobno kot preostala dva koalicijska partnerja, skuša odgovornosti zavoljo lastnega volilnega bazena odvezati, češ, to so Janševe izjave, poteze in njegova odgovornost, kar vsaj navidezno zadovoljuje članstvo. Po drugi strani pa v stranki, ki svojih notranjih odnosov ne postavlja preveč na ogled, pravijo, da se škodljivosti nekaterih zadnjih Janševih potez, denimo glede ameriških volitev in pisma vrhu EU, ki je povzročilo nemir in razburjenje tudi v EPP, zavedajo. Ko Donald Tusk kliče v Slovenijo, zadnje čase kliče Tonina. Gotovo ne vedno le s prijaznimi spodbudami, ampak tudi z resnimi vprašanji, ali bo desnosredinska vlada nepovratno skrenila proti Varšavi in Budimpešti. Ocene v NSi so, da Janša njihovo energijo zapravlja namenoma, s tem pa vzdržuje svojo volilno bazo in krepi lastno pripravljenost na predčasne volitve. Mimogrede, Tonin je odločitev stranke, ki mu je podelila drugi mandat, za vstop v Janševo koalicijo pospremil z besedami, da ob realizaciji koalicijske pogodbe vlada lahko zdrži do konca mandata, sicer pa: "Če bo kdo začel solirati, potem lahko ta vlada zelo hitro razpade." A kaj, če ne soloakcije, so pisma institucijam in vrhu EU, in kaj, če ne soloakcije, so premierjevi tviti, ki mečejo vsaj čudno luč na državo? Toninov krog že nekaj časa vztraja, da njihov čas šele prihaja. A za zdaj kar ne pride. Gradnja mandatarske kompetence je Toninov osebni projekt, ki rezultatov še nima. Kot je zelo evidentno, da pozicije za novo predsedniško kandidaturo po drugem Pahorjevem mandatu gradi Ljudmila Novak.
Bremena in pritisk z vseh strani
Vzporedno s kristaliziranjem vladne/Janševe politike je nastala Koalicija ustavnega loka (KUL). Opozicijske LMŠ, SD, SAB in Levica so se povezale na razbitinah razpuščene Šarčeve vlade, a realpolitika razmerij v DZ še vedno kaže, da glasov za konstruktivno nezaupnico nimajo dovolj. Ta trenutek je njihova realnost 39 poslanskih glasov, za iskanje manjkajočih pa so javno pooblastili ekonomista Jožeta P. Damijana, ki je postal skupni imenovalec prej povsem razhajkane in razbite leve sredine. Čeprav je za tednik Mladina suvereno zatrdil, da 46 glasov ima, je nekaj dni kasneje ploščo obrnil in povedal, da bo konstruktivna nezaupnica vložena takrat, ko bodo glasovi prešteti in jih bo zagotovo dovolj. Ni se obotavljal z napovedjo, da je v razvoju dogodkov zanje ključen izredni volilni kongres upokojenske stranke Desus. Kdo bo po Aleksandri Pivec vodil to stranko, dolgoletni predsednik Karl Erjavec ali javnosti manj znan nekdanji policist Srečko Felix Krope, bo znano petega decembra. "Politične stavnice" so krepko na strani Erjavca. V stranki pa medtem neuradno priznavajo, da bodo dnevi do takrat peklenski, saj se odnosi s SDS in Janšo počasi, a vztrajno zaostrujejo. Zadnja v vrsti front je blokada razrešitve državne sekretarke Tine Bregant pri ministru za zdravje Tomažu Gantarju. Z njenim delom nezadovoljen bi jo minister nadomestil z nekdanjim poslancem Desusa, tudi bivšim državnim sekretarjem Urošem Priklom, pa ga vladajoča SDS, kjer ima Bregantova močno zaslombo, opominja, da se obdaja "z napačnimi ljudmi". Tako gre razumeti tudi odlašanje z uvrščanjem njenega predloga za razrešitev na vladno sejo, česar pa - zavoljo ohranjanja mirne krvi v vladi še vsaj dober teden - javno niso problematizirali. Pri Priklu, ki je vmes zavrnil vse očitke, ki nanj letijo iz SDS, naj bi Desus sicer vztrajal. Gantar in Janša sta mandat že začela z nestrinjanji: Janša je tudi pomladi blokiral Prikla, akcija v režiji SDS je bila tudi obglavljenje vrha NIJZ (Nino Pirnat je Gantar evakuiral na ministrstvo za zdravje) in po menjavi članov sveta tudi imenovanje Milana Kreka.
Desus, predsednik in poslanski šerifi
Kongres bo Desus po mesecih notranjih konfliktov, pranja umazanega perila z Aleksandro Pivec, politično konsolidiral, povezal, z Erjavčevo najverjetnejšo vrnitvijo pa bo spremenil dinamiko odnosov v vladi. Bistveno tršo, "bolj uporniško" pozicijo v vladi je napovedal v pismu delegatom in tudi javnosti, iz katere se je letos januarja po porazu povsem umaknil. V pismu je zapisal, da v primeru vrnitve v vladno ekipo ne namerava biti tiho, kot je bila njegova naslednica na mestu predsednice stranke, pa tudi, da ne namerava tolerirati posameznih ideoloških akcij. V kongresno dogajanje se je medtem te dni srdito zagnala Pivčeva in zdravstvenega ministra, s katerim že v stranki nista govorila istega jezika, pozvala, naj prevzame odgovornost za žrtve koronavirusne bolezni in odstopi. Kot nevredne komentarja je označil zdravstveni minister njene besede. Ključno vlogo bo ob novem vodstvu še naprej imela peterica poslancev, ki je sicer predvsem pragmatično v luči končanja mandata, saj nekateri čakajo na upokojitev, ta hip z izkupičkom in opravljenim delom v obstoječi koaliciji zadovoljna. Od njih bodo odvisni naslednji Erjavčevi koraki, obenem pa je gotovo, da Erjavec iz Janševe vlade stranke ne bo potegnil čez noč, sploh če na tem vlaku ne bo vsaj dela SMC. Glede upokojenske stranke velja opozoriti še na nekaj: Desus, ki ji v bazen upokojenskih volivcev vse bolj odločno skačejo vse stranke na političnem prizorišču, čakajo tehtni premisleki tudi po vsebinski plati.
Desus, ki ji v bazen upokojenskih volivcev vse bolj odločno skačejo vse stranke na političnem prizorišču, čakajo tehtni premisleki tudi po vsebinski plati
Počivalšek in njegov tovor
"To ne bo koalicija ene stranke, tudi ne koalicija enega predsednika. To bo koalicijska vlada, v kateri se bo delalo s konsenzom in z upoštevanjem vseh štirih partneric," pa je, spomnimo, februarja trdil predsednik SMC Zdravko Počivalšek. Še preden so pristali na "težko poroko", kot delovanje koalicije orišejo naši sogovorniki iz stranke. Ni se zmotil prvič. V nekdaj Cerarjevi stranki ne skrivajo, da je članstvo SMC, vključujoč tudi predsednika, razočarano, da premier podpihuje in povzroča napetosti, s čimer bolj ali manj šibkim partnericam jemlje prepotrebno energijo. Sploh pa SMC, ki je s številnimi odhodi v preteklosti v temeljih oslabljena, scenarij predčasnih volitev pa se zanje realno zdi le še "formalni konec". Čeprav ima Počivalšek pri ključnih odločitvah stranko konsolidirano, je daleč od tega, da bi lahko bil miren. Vse več prostora naj bi si v prihodnje jemal podpredsednik SMC in predsednik parlamenta Igor Zorčič, ki naj bi imel vse večjo željo po generiranju lastnih stališč okoli ključnih notranjepolitičnih vprašanj. Skrivnost ni niti, da ima Počivalšek občasno fronto odprto z vodjo poslanske skupine Janjo Sluga, s katero za zdaj kontrolirano sobivata, vedoč, da eden drugega pač enostavno potrebujeta. Čeprav bi mu z njeno zamenjavo, kot se je v političnih krogih ugibalo, bilo morda lažje, pa je tveganje, da bi mu poslanska skupina po tem scenariju razpadla na dva dela, (pre)veliko. Na tiste, ki se že ves čas gibljejo na izstopni liniji in bi zavoljo politične prihodnosti raje ubrali alternativno pot, in druge, ki resnejših težav pod Janšo ne vidijo. Del raznobarvne poslanske skupine tako pušča priprta vrata za druge politične projekte, hkrati pa so v stranki ocene, da z neenotnim odhodom iz koalicije ne bi mogli iztržiti prav dosti. Je pa gotovo eno: ne kaže, da bi se odcepili s Počivalškom, ki mu nad glavo visijo preiskave zaradi nabav zaščitne in druge medicinske opreme, o čemer naj bi računsko sodišče poročalo še do konca tega leta. In to ne bi bila dobra popotnica za snovalce drugih političnih projektov.
Izgubljeno zaupanje in Janševe igre
Z nastankom koalicije KUL je premieru Janši iz rok sicer padel eden od "bičev", s katerimi je discipliniral partnerje, ko je stalno grozil s predčasnimi volitvami, ki bi jih vsaj SMC in Desus - ta se resda spet vzpenja - težje preživela. Sedaj alternativna koalicija obstaja. Veliko oči je tako na vladni kot koalicijski strani uprtih v finale dogajanj v Desusu, v razplet kongresa torej. Erjavec se je v začetku novembra že sestal z Janšo, tudi z Damijanom, ta teden ponovno z Zorčičem in Počivalškom. Istočasno je šel v obtok tudi scenarij, da bi lahko bil kandidat za mandatarja celo Erjavec. Realno ali spin? Za zdaj oboje. S to možnostjo bi lažje živeli tisti, ki v SMC o alternativni vladi sploh razmišljajo, gotovo pa takšen razplet aplavzov ne bi dobil v Levici in tudi ne v LMŠ. Marjan Šarec je, spomnimo, aktivno pomagal menjati Erjavca s Pivčevo.
Damijanova napoved, da bi lahko konstruktivno nezaupnico vložili že do božiča, se skozi obstoječa razmerja in kompleksnost okoliščin, ki sovpadajo, zdi prej (pre)drzna kot realna, a virusni čas in celo Janša sam s svojimi nebrzdanimi potezami, ki razburjajo in delijo tudi koalicijo, so neznanka v enačbi naslednjih tednov in mesecev. Epidemiološka slika je slaba in vse več je očitkov, pa tudi realnih ocen, da je vlada v marsičem zavozila v pripravah in upravljanju drugega vala. Zato se bo tudi v tem smislu pritisk na vlado pomembno stopnjeval. A v primeru KUL niso v igri le formalnosti, preštevanja, prestopi in podpisi, ampak tudi vprašanje temeljnega zaupanja, ki je bilo ob razpadu vlade Marjana Šarca zapravljeno. Prav slaba izkušnja naj bi bila glavna težava nekaterih, za nezaupnico Janševi vladi ključnih poslancev SMC, ki jih bi v ponovni skok na levosredinsko pognalo le trdno prepričanje, da jih tam ne čaka vnovični kaos in da imajo tam perspektive za nadaljevanje političnih karier.
Četudi je zaradi ambicij predsedovanja svetu EU malo verjeten, pa hkrati poznavalci ozadij ne izključujejo niti scenarija, po katerem bi premier Janša s političnimi računicami, ki mobilizirajo in krepijo predvsem SDS, še naprej stopnjeval napetosti, (z)rušil načrte KUL, na neki točki pa oslabljene partnerice vseeno potisnil pred zid predčasnih volitev. Za njih v ozadju, gotovo koordinirano z Janšo, nastaja nova stranka Aleksandre Pivec, ki bo ciljala na sredinski bazen, po njenem besednjaku "neideološki", a obenem tudi pretežno ruralen. Kot bi bil Marjan Podobnik s SLS na neki način odpisan. "Verjamem, da se kmalu vrneš. Čaka nas še veliko dela," ji je v petek ob čestitki za reelekcijo odvrnil Matej Tonin.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
