Oprosti, draga domovina, ker ne čutim ne ponosa ne zanosa

Neredko, ko se sprehajam pod Uršljo goro, čutim izjemno povezanost in navezanost na dom(ovino) in še bolj kot slovensko močno koroško identiteto. Zadnji koraki po delu Vorančeve poti so me ob prazniku navdali s posebno ljubeznijo do doma(čega), ki nevsiljivo priklepa nase in silovito zaobjame. Morda se nekakšna neotipljiva, a občutljiva vez deloma oprijema tudi močne literarne besede Prežiha, deloma pa, ko steze iz zelenih preidejo v ceste industrijskega predela, prežema še z jeklarsko bitjo mesta forma vive. Zdi se mi, da je v teh občutenjih najčistejša oblika ljubezni do domovine, ki jo premorem - lahko tudi, da je (p)osebna oblika zakoreninjenosti v naš prostor moje edino spontano domoljubje, ki je prvenstveno individualni, manj pa kolektivni izraz povezanosti z domovino.

Da živim prav v tej deželi in regiji, v kateri se (po epidemiji spet) lahko svobodno gibljem, da živimo v miru, da pripadamo (lokalni) skupnosti in "svojim" ljudem, a smo hkrati dovolj samostojni in se ničesar ne oklepamo - vse te "danosti" nikoli niso tako samoumevne, da ne bi vsakič terjale globoke hvaležnosti.

Tako domoljubje, če to občutenje v kontekstu normativnih kolektivnih okvirov smem tako poimenovati, iskreno nosim v sebi. To je moja domovina, kot jo pojmujem v notranjem domovanju. Oglaša se mi zlasti zdaj, ko naj bi se v nas ob prazniku državnosti budila patriotska čustva, zdaj, ko se nam razsvetljujejo in glorificirajo zmagoslavni vidiki naše 30-letne samostojne države, nizajo dosežki, zmage, izpostavljajo izbojevani in razviti demokratični standardi.

Domoljubje je zame v prvi vrsti občutenje, ki mi je nekako vrojeno, ne da bi mi ga kdo vsilil - ni mi ga treba dopovedovati ne sebi ne pred drugimi. Za intimno povezanost z domovino nisem nikoli potrebovala posebne državljanske vzgoje, ki bi v meni budila ponos, ker imamo svojo državo, državne simbole, lastne identifikacije in diferenciacije z drugimi, priborjene in pridobljene (pre)ureditve, zaslužne osamosvojitelje. Morda moje domoljubje ni zadostno, prav gotovo pa ne dosega kriterijev, po katerih se merijo pravi patriotizem in prepoznavajo "pristni" patrioti.

Zato, oprosti, draga domovina, ker ne čutim ne ponosa ne zanosa ob eroziji demokratičnih standardov in ne pristajam na norme, ki rinejo v ospredje tik pred predsedovanjem Svetu Evropske unije. Morda bi bilo primerneje, bolj državotvorno in korektno za državljanko, če bi prepoznala veličino, gojila izraze, kot so slovenstvo, narod, izobešena zastava, državna proslava, naše vrednote.

Še najbolj se v kolektiviteti prepoznam, ko spremljam tekme reprezentanc in sem brezpogojno ponosna na vrhunskost športnikov. Zavezanost cilju ob kompetencah, predvsem pa trdo delo vidim kot pravo pot do uspeha. To so tudi polja brez privilegijev in interesnih navez in brez vnaprejšnjih zmagovalcev in zaslužnih brez realnih vlaganj.

Bržkone je v bolj konservativnem smislu bogokletno, da v svoji državi ne morem prepoznati vsaj abstraktne entitete, kaj šele konkretizirane veličine in pomena v sistemu, državnih aparatih, voditeljih. Opravičujem se tudi, ker v luči regijske identitete nisem kar avtomatično hvaležna in ponižna ob projektih, ki so s slavospevi financirani iz državnega proračuna, kakopak izključno zaradi naše lokalne dobrobiti.

Ne vem, zakaj sploh, a od nekdaj rada spremljam prenose državnih proslav na nacionalni televiziji na vse praznike. Med drugim opazujem, koga in kaj katera oblast posredno, če že ne neposredno postavlja na odre, predvsem pa me zanimajo dominantni in alternativni kulturni izrazi določenega obdobja. Zelo rada imam kakovostno poezijo, recitale, pesmi vrhunskih literatov. Nimamo jih malo, a premalo jih res prepoznamo in prebiramo. Visoko občutljivost sem, to lahko mirno trdim, razvila do maternega jezika. Vsaj ta ljubezen morebiti vendarle je moja tudi v kolektivno usmerjena (za)vest. Morda vsaj s tem pridobim kanček kolektivnega domoljubja. Ne prenesem pa, da nas kdorkoli v javnem prostoru in na javnih funkcijah podcenjuje z neznanjem slovenščine, še zlasti pa ne "pravi" domoljubi, ki imajo polna usta ljubezni do maternega jezika, a so podhranjeni pri znanju jezika, s katerim z lahkoto opletajo. Povsem verjetno je, da tudi sama nisem dovolj strpna. Ne priznavam namreč pravice podcenjevanj niti ocenjevanj s strani zlonamernih in ozkogledih, ki vse bolj prosperirajo, in ne prenesem, da se z aroganco in sovražnostjo prikrivajo nekompetence, še manj pa škodoželjnosti.

Zato, za nameček: oprosti, domovina, če bi me kdaj prešinilo, da bi te zatajila. Vem, da bi bila zatajitev skrajno nezaslišana, a sem ob tej častitljivi obletnici v skušnjavi. Morda pa je priznanje v skrbi za to, kaj ostaja od moje domovine in kaj ta postaja, pravo domoljubje.