Na novega leta dan je letos minilo 200 let od rojstva madžarskega pesnika Sándorja Petöfija, ki se je že kot dijak navdušil za literaturo in gledališče. O njem vemo, da velja za največjega madžarskega lirika, da je sodeloval v revolucionarnem gibanju in leta 1849 tudi umrl. Del njegovega življenja se prekriva s časom Franceta Prešerna, Petöfi je pri komaj 26 letih 31. julija 1849 padel v boju. To se je zgodilo nekaj manj kot pol leta po tistem, ko je v Kranju umrl France Prešeren.
Oba sta svojim rojakom zapustila neprecenljiva dela, ostala v zavesti kot borca za uresničitev narodnih hrepenenj, prebujenih s pomladjo narodov in poleg življenja v istem časovnem obdobju delila tudi podoben svetovni nazor.
Manj znano pa je, da je Petöfi kratek del svojega življenja preživel tudi v Mariboru, še manj, da je tukaj nastala tudi ena njegovih pesmi. Kot pravi dr. Judit Zágorec-Csuka, direktorica Knjižnice - kulturnega centra Lendava in predavateljica na študijskem programu medjezikovnih študij - madžarščina Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, se je pesnik v mestu ob Dravi mudil kot vojak. V Mariboru je v globokem domotožju in hrepenenju po domovini leta 1840 nastala tudi njegova pesem z naslovom:
Pri Dravi - Pri Marburgu/Pri Mariboru
V tvoje hrumeče pene
stresem ta venček cvetov,
Drava! Naj potone v globine,
odloži ga na rečni breg,
ko prispe do moje domovine.
Čeprav bo cvetja kras
usahnil do takrat in ovenel,
iz cvetne čaše rajski vonj
nič več ne bo dehtel ...
In reci: takšno je po domovini
hrepeneče naročje moža,
ki ga je nevihta usode
zanesla daleč stran od nje.
Pesem je v slovenščino prevedla dr. Judit Zágorec-Csuka, za urejanje prevoda pa je poskrbela slovenistka in pisateljica Olga Paušič iz Lendave, sicer upokojena učiteljica slovenskega jezika. Še letos naj bi v njunih prevodih izšlo več Petöfijevih pesmi.
Zanimivo je, da smo prav to pesem v starejšem, danes bi rekli nekoliko arhaičnem prevodu v Večeru prebrali že marca 1973, ko jo je v svojem zapisu objavil Istvan Palko, eden ne prav pogostih avtorjev, ki so tedaj slovenskim bralcem predstavljali madžarsko poezijo in književno ustvarjalnost nasploh. To je bil tudi čas, v katerem se je nekoliko prebudilo zanimanje za madžarsko literaturo, rezultat tega pa je vrsta prevodov, ki so izšli pri Pomurski založbi.
Sándor Petöfi je v vojaški uniformi, ko je štel komaj 17 let, s svojo enoto - Gullnerjevim polkom - potoval skozi Maribor proti Zagrebu. To je bilo, kot navajajo viri, zelo zahtevno in trpko obdobje njegovega življenja, ki so ga pretresali bolezni ter občutek nemoči in usihanje vere v prihodnost.
Za skrušenost je bilo tedaj, kot piše Istvan Palko, več razlogov. Mladenič se je od pomladi 1839 na povabilo sorodnikov mudil v Železni županiji z namenom, da bo še isto leto z njihovo podporo nadaljeval študij v Sopronu. Medtem pa so sorodniki korenito spremenili prvotne dobrodušne namere in mladega Sándorja - odslovili. Njegovi načrti in upanja so se, ko je ostal pred zaprtimi vrati dotlej prijaznih sorodnikov, v hipu razblinili. Ostal je brez sredstev za preživljanje in prepuščen sebi, saj ga starši zaradi lastnih stisk niso mogli več podpirati.
Kot sila neprimerna rešitev nastalih razmer se je ponudil vojaški stan, sicer nič kaj na kožo pisan občutljivemu in bolehnemu mladeniču. Menda so se mu v enoti vztrajno posmehovali, saj je v torbi za strelivo hranil Horacija, v čeladi pa menda Schillerja.
Polk se je tedaj odpravljal na Južno Tirolsko, vendar se je pot tja zanj končala že v Gradcu. Tam sta sledili nova preizkušnja bolezni in popolna telesna oslabelost, zaradi katere so ga napotili v Zagreb, vmesno postajo na poti pa je predstavljal Maribor.
Petöfi je v mestu ob Dravi preživljal enega najbolj bolečih in sploh najtežjih obdobij svojega kratkega življenja. Refleksija stisk in hudega je pesem, v kateri se srečata domotožje in hrepenenje … "In reci: takšno je po domovini hrepeneče naročje moža, ki ga je nevihta usode zanesla daleč stran od nje" …
In kje v Mariboru še danes slutimo stopinje nesrečnega mladeniča, ki si je kasneje skoraj čudežno opomogel, v preostalih devetih letih ustvaril življenjsko delo in padel v boju s kozaki ruske armade pri Segesvaru, današnjem Sighișoaru v Romuniji?
Zelo verjetno je - čeprav o tem ni podatkov - da je bila njegova vojaška postelja v enem od poslopij na sedanjem Vojašniškem trgu. Bližina Drave in razumevanje njenega toka, ki se kmalu dotakne bregov ogrske domovine, sta prebudila čustva, in če ne gre pri venčku cvetov, ki jih je stresel v valove, samo za pesniško prispodobo, potem je velika verjetnost, da se je strt, a še vedno upanja poln mladenič napotil mimo Stare trte na most, katerega pozabljena peta se še vedno dotika vodovja, in morda tam, kjer je bil vodni tok najmočnejši, venec ali cvet, namenjen domovini, prepustil reki.
Ostala je pesem, svojevrsten spomenik bolečine in domotožja v tujem svetu, ki je hkrati spomenik mestu nastanka.
Morda pa se bo ob Petöfijevi mariborski poti našla možnost, da bi spomin na velikana svetovne poezije, ki je s svojim zgodnjim delom počastil tudi naše mesto, zraslo majhno, nevsiljivo obeležje. Zavoljo mariborske pesmi in hrepenenj, ki so jo narekovale …
P. S. James Joyce ima spominsko obeležje na ljubljanskem železniškem kolodvoru. Z Noro sta tam na poti v Trst leta 1904 pomotoma stopila z vlaka in prečula noč …
