O, ti naše lepo mesto Maribor! Res je lep, pa vendar bi lahko bil še lepši. Pravzaprav bi moral biti! Vabim vas, da se sprehodite po ulicah na levem bregu Drave, greste nato čez Glavi most in naravnost po Ljubljanski, še naprej in naprej, potem pa zavijete desno in si ogledate vsaj še nekaj sosednjih ulic, kar tako počez. Veliko lepega boste videli, seveda tudi slabo vmes, ampak bodite predvsem pozorni na drevesa. Na naša mestna pljuča. In bodite pripravljeni na žalost, še bolj na jezo. Povsod boste namreč naleteli na drevesa, ki umirajo. Veje številnih namreč štrlijo proti nebu že povsem suhe in očitno zaman čakajo na žago. Na vrtnarja, ki bi jih rešil grde podobe. Toda še največ jih žalostno umira pod šopi bele omele. Res mi je žal, da nisem gledala na uro in jih hkrati štela, si sproti zapisovala ulice, stanovanjske bloke in hiše, pred in med katerimi stojijo in počasi umirajo. Nekatera celo sredi pokošenih zelenic, druga kot da žalostno opazujejo grmičke in rože, ki se bohotijo sredi mestnih cest.
In sem pomislila na vse tiste, ki so jih že in jih še motijo drevesa, ker da jim delajo senco pred okni ali balkoni. Vedno se je našel kdo, ki je vztrajal, da se posekajo. Neka ženska je celo hotela, da se pred blokom znebijo smreke, ker da ima zaradi nje v stanovanju molje. V Večerovem arhivu bi našli veliko zapisov, ki pričajo o tem sovraštvu do zelenega živega bitja sredi mestnega betona, a na srečo tudi takih, ki govorijo o ljudeh, ki so se zavzeli zanje, ne manjka.
Ja, bili so časi, ko je bil Maribor eno najbolj zeleno urejenih slovenskih mest in za ta trud tudi nagrajevan. V občinski stavbi smo celo imeli zaposlene ljudi, ki so skrbeli samo za mestno zelenje. Če je bilo karkoli narobe s temi mestnimi pljuči, je bilo treba le poklicati po telefonu in povedati, kje v mestu smo videli na primer drevo, ki bi se lahko podrlo, in je gospa Krajnc takoj poskrbela za rešitev. Ustvarjen je bil celo register mestnega zelenja. Le kje je danes vse to?
No, ko sem na tistem sprehodu spet gledala sušeča se drevesa, na katerih se bohoti bela omela in vztrajno srka njihov življenjski sok, sem pomislila, da bi pa danes morda kdo rad poskrbel za novo mestno turistično znamenitost. Morda bi se kdo hotel iti druide (keltske svečenike), ki so živeli na drevesih, omela pa je bila sveta rastlina. To bi bilo nekaj! Maribor bi lahko bil spet prvi (še posebno zdaj, ko ni več na prvem mestu v nogometu), pa kaj potem, če pri nas omela ne pleza po hrastih. Saj poznate tisto: "Hladna je senčica javorjeva."
Ja, zakaj pa ne, saj imamo tudi keltske gomile tam pod Pohorjem. Turistom jih najbrž premalokrat pokažemo, ampak morda pa bi lahko poskrbeli za keltsko pot z belo omelo, ki bi vodila tja do njih. In, mimogrede, še do botaničnega vrta v njihovi bližini. Z dreves ob poti bi jih pozdravljali naši mestni druidi, ki bi se lahko kar prostovoljno javili za takšno opravilo. Tako bi morda otroci spet lahko plezali po drevju, ne da bi jih kdo preganjal, češ, mulci, polomili boste veje. Korist bi bila večkratna: mladi bi se zbližali z naravo, spoznavali zgodovino, v našem ljubem Mariboru pa bi se spet dogajalo kaj novega. Ja, madonca, pozabila sem na zoprni virus, na korono. Sicer pa, zakaj pa ne bi bila korona kriva za vse tiste šope bele omele! Ti presneti, zoprni virus, nebodigatreba, ki se spravljaš na človekova pljuča. Kaj pa, če to počne, ker mi uničujemo zelena pljuča okoli sebe, brez katerih nas bo še prej pobralo kot zaradi korončka?
