(POGLED IZ PENZIONA) Razkol

Ne, ne gre za slovenski razkol. To moram poudariti že uvodoma, da ne bo večina bralcev zamenjala časopisne strani in se posvetila drugi rubriki. Kot se dogaja, ko se na TV pojavi avtor te zgodovinske knjige - dr. Jože Možina s svojimi Pričevalci in istorodnimi pričevalci.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Robert Balen

Seveda mi je jasno, da je na drugi strani tako med gledalci kot med bralci precej takih, ki prisegajo na "našega Joškota". In se informacijsko pretežno napajajo iz takih glasil, kot sta Nova24TV in Demokracija. Da ne bo dvomov: strinjam se, da je vredno prisluhniti tudi spominom in mnenju ljudi, ki so se med drugo svetovno vojno po sili razmer znašli na strani okupatorjev. Navsezadnje sta bila moja strica vpoklicana v nemško vojsko. Ampak nikoli se nista ponašala s tem, da naj bi se z Wehrmachtom borila proti komunizmu. Da ne omenjam tega, da bi se lahko tudi sam uvrstil med "žrtve povojnega nasilja", saj je oče v mojih rosnih letih dve leti sedel zaradi pripombe, da so "ti sedanji enaki fašisti, kot so bili Nemci". Dopuščam možnost, da se mi je na začetku moje novinarske poti prav zaradi tega v zavest zasidral nasvet starejšega kolega iz uredništva študentske Katedre, kjer so takrat ugibali, kdo jih ovaja. Zabičal mi je, da naj pišem in govorim samo o stvareh, ki jih lahko na glas razlagam sredi Glavnega trga. Toda to me ni zadržalo, da se ne bi še kot dijak udeležil zborovanja v ljubljanskem študentskem naselju v podporo krivično obsojenemu Jožetu Pučniku. Da ne bi še globoko v "svinčenih letih" (kot eden zelo redkih) v Večeru pisal o žrtvah montiranih dachauskih procesov. Da ne bi podprl kazensko preganjanega Draga Jančarja in v Ljubljani zbiral podpise za njegovo pomilostitev …
Ne bom nadaljeval, saj se nikakor ne potegujem za avreolo mučenika in disidenta. Dejstvo pa je, da so mi leta 1990, po zmagi Demosa, "pravoverni" kolegi zabrusili: "No, zdaj so prišli na oblast tvoji." Toda ostal sem kritičen tudi do novih oblastnikov, zato sta kmalu prileteli zlovešča napoved "labodjega speva televizijskih novinarjev" in zahteva po zamenjavi urednikov. S tem se je pravzaprav začela po štiridesetih letih tudi uradno oklicana Vojna z mediji, saj je bila poslanica premiera Janše objavljena na vladnem spletišču.
V tej vojni je odprta glavna fronta v smeri obeh javnih servisov, nacionalne RTV in STA. Po spodletelem "Blitzkriegu" naj bi ta mesec potekala javna razprava o rokohitrskih spremembah medijske zakonodaje in prav o tem sem se tokrat namenil razpisati. Ko sem se razgledoval na to temo, me je predvsem zbodel globok razkol v strokovni in širši javnosti. Neverjetno, kako nasprotujoči so prikazi dejstev, kako izključujoče so ponujene rešitve! H kršitvi zakona (s pozivi k neplačevanju RTV-prispevka) spodbujajo celo iz vladnih soban!

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta