Zora Štok
Pa se je zgodilo tudi pri nas. Oziroma se je dogajalo že prej, pa so vsi molčali. Spolne zlorabe v športu. Nič novega. Pisali smo o nekaterih razvpitih tovrstnih primerih. O zlorabah večkratne olimpijske zmagovalke in svetovne ter evropske prvakinje v gimnastiki Nadie Comaneci, nedavno je prišlo na dan, kako je zdravnik ameriške ženske gimnastične vrste dolga leta zlorabljal varovanke, tudi nosilko olimpijskih medalj. A so seveda vsi molčali, vključno s krovno gimnastično zvezo, saj so si vodilni zatiskali oči in dogajanje pometali pod preprogo. Dekleta so molčala iz sramu in strahu, morda tudi zaradi stiske, kako ravnati v primežu želje po uspehu in ponižanju s strani človeka, ki bi jih moral varovati. A je ta svoje roke stegoval po njih na neprimernih delih telesa. In še kaj več.
In zdaj smo skoraj identični situaciji priča pri nas. Le da je v našem primeru mati dekleta, ki se ji je zaupalo, ravnala tako, kot bi morala vsaka mati, ki ji dekle zaupa sramotno početje nekoga, pri katerem bi se morala počutiti varno. Spakirala je kovčke, vzela otroke in odšla, moškega pa prijavila policiji. Mama, globok poklon. In vsem tistim materam, ki so ob spolni zlorabi otroka tako ravnale. Kajti nekatere uberejo drugačno pot. Še bolj sramotna od početja moškega, ki zlorablja njihovo hčerko. Na njegovo stran se postavijo, skušajo hčerko prepričati, naj svoje besede umakne, včasih jo celo krivijo, da je sama kriva. Ja, tudi takšne matere so.
Primer iz naše tekaške smučarske reprezentance je tak, da ga ne bi smelo biti (deklica sicer ni bila varovanka osumljenca kot športnica, pač pa pastorka). Po besedah nekdanjih tekmovalk zdaj že nekdanjemu učitelju na eni od gorenjskih šol že v času, ko je bil eden vodilnih trenerjev v reprezentanci, niso bile tuje poteze, ki so tekmovalkam povzročale nelagodje, stiske, neprijetne občutke. Celo v posteljo je eni zlezel, a je zaradi njenih krikov zbežal. In naj zdaj verjamem, da na smučarski zvezi ničesar niso vedeli? In naj kar tako sprejmem njihovo mlačno, izmikajočo se izjavo za javnost, kako najostreje obsojajo takšno početje, kot ga pripisujejo nekdanjemu sodelavcu? Pa kdo ima tu koga za norca. In tekmovalke – zakaj niso odločneje nastopile? Sram, strah, premočna želja po uspehu? Bomo že potrpele, ne bomo povzročale težav, si delale sramote. Do neke mere razumljivo, toda … Ostalo je pri šepetanju.
Če bo prišlo do sojenja v omenjenem primeru, imajo priložnost, da kot priče pomagajo zdajšnji žrtvi in potrdijo njene besede ter pripomorejo k morebitni obsodbi. In tako morda dosežejo tudi zase vsaj kanček zadoščenja. Če že v času neprijetnih dogodkov niso imele podpore pri tistih, ki bi prvi morali ukrepati glede na sloves dotičnega.
Da ne bo spet molk kriv, da se nekdo izmuzne kazni.
