December je menda najbolj prazničen mesec v letu. Mesec, ko si pred iztekom leta vsi povprek želimo vse dobro, delamo obračune za leto, ki se izteka, in načrte za leto, ki sledi.
A je december tudi mesec, ko se vrtinči potrošniška mrzlica. No, pred tem se že oktobra začnejo vrstiti filmi z božično vsebino, v katerih se, priznanje izjemam, vrstijo osladni nasmeški z bleščeče belimi zobmi, iskrivimi očmi, puloverji z jelenčki in je nasploh vsepovprek videti eno samo srečo in ljubezen. Lučke na hišah in drevesih, v kuhinjah in sobah in na ulicah ena sama idila.
In potem se novembra, takoj po črnem petku, ki je itak en sam nateg, začne pravo bombardiranje, kaj moramo v decembru obvezno kupiti in osrečiti tiste, ki jih imamo radi.
Želodec se mi obrne ob vsem, slabo mi postane, ko mi poskušajo nabiti slabo vest, če iz trgovine ne bom odšla z vsaj na pol polnim, če že ne s krepko zvrhanim vozičkom. In je v njem seveda kopica stvari, ki jih niti ne potrebujemo. Potrošniška mrzlica se je razmahnila skoraj skozi vse leto.
Komaj si bomo januarja oddahnili od decembrskih nakupov in razočarano gledali v prazne denarnice, že nas februarja čaka nov potrošniški napad. Valentinovo je februarja, še ena priložnost, da nam spretni prodajalci vse mogoče navlake izvlečejo kak evro iz žepa. No, meni ga ne. Sem pristaš več majhnih pozornosti skozi vse leto, ne da je en dan vse bleščeče in krasno in čudovito, naslednji dan pa po starem. Velja seveda zame, vsem, ki jim ta praznik kaj pomeni, pa seveda privoščim užitek. Vsak ravna po svoje in prav je tako.
Ko si decembra počasi začnemo voščiti zdravje in srečo, se seveda vprašam, kaj je to sreča. Zame to ni poln nakupovalni voziček, pač pa nekaj, kar se ne blešči navzven, napolni pa dušo in srce. Zame je sreča imeti prijateljico, ki priskoči na pomoč, ko jo potrebujem, četudi ji to njen vsakdan postavi na glavo. Sreča je zame družina, ki mi stoji ob strani in poskrbi zame, ko tega ne morem sama. Sreča je, ko mi vnukinja zleze v naročje in v uho zašepeta: "Babi, ko boš lahko spet hodila, bova skupaj nekam šli ...". Sreča so moji prijatelji, ki jim je mar zame. Sreča so moji nekdanji sodelavci, ki se me spomnijo in obiščejo, nekdanje sodelavke pa niso pozabile na praznični december in skupno peko piškotov.
Sreča so torej tiste malenkosti, ki polepšajo vsakdan. Ki se ne vidijo navzven, niso osvetljene z barvnimi in utripajočimi lučkami, niso pospremljene z dragimi darili, a kljub temu osrečujejo.
Kaj vem, zagotovo mnogi mislijo drugače. Nič narobe. Vsak zase vemo, kaj nas osrečuje. Naj bo tako ali drugače, vsem vam želim vesele praznike, s polnimi vozički ali brez njih.
