Nimamo sicer drsališča v mestu, kakršnega ima že vsaka vas, ker ni denarja, imamo pa panoramsko kolo, ki je najbrž zastonj. Mariborska zgodba je trenutek, ko je Maribor premagal Ljubljano. Novoletne lučke je namreč prižgal dan pred prestolnico. Končno vodimo! In svečana razglasitev: Naj se čarobni december začne! Nihče ni rekel Naj se čarobni promet po Krekovi začne, ko so z goljufivo obljubo prižgali semafor na koncu Krekove, da so lahko sprostili Koroško. Nisem strokovna javnost, kot bi rekel podžupan, sem pa stanujoča javnost. Ta se je menda že navadila na povečan promet, četudi je ob prometnih konicah videti kolono od Ljudskega vrta do železniške postaje.
Na migajočih svetlobnih plakatih pri semaforjih je izzivalna raklama za Zlato lisico, ki mi maha v slovo. Oh, če bi se dalo, bi jo že zdavnaj preselili na Šmarno goro, tako pa gre v Kranjsko goro, in to brez mariborskih zagnancev, ki so jo pripeljali do častitljive šestdesetletnice. Če je v njihovem imenu govoril Andrej Rečnik, je izključni krivec za lisičkino slovo mestna občina, pa ne za pomanjkanje snega, ampak zaradi odnosa do svetovno znane prireditve, za kar sta poleg sedanje krivi tudi dve prejšnji občinski garnituri. Imena poznamo, ne? Pa? Nič. Še naprej lomastijo po Mariboru. Tone Vogrinec pravi v Delovem podkastu, da sneg ni bil narejen (narejen, ne da ni zapadel), da torej domača naloga ni bila narejena, zato da je bila odločitev Mednarodne smučarske zveze logična. In še, da kljub dogovoru, da bo Maribor uredil rezervno progo, ni bilo razen manjše poseke narejeno nič. Kaj pravi na to tisti, ki je obljubil? A Tona še ni pokopal lisičke, njena prihodnost da je še vedno v Mariboru, pravi, le termin bi morali premakniti v februar, ko bi bili ugodnejši pogoji za zasnežitev. Jaz pa dvomim, da bo lisička še kdaj našla v svoj mariborski brlog.
Ma, kaj lisička, glavno je, da imamo panoramsko kolo.
Imamo ga na Arsenovičevem trgu. Zdaj imamo namreč že dva županova trga, tudi Kanglerjevega, le vmesni župan Fištravec je pozabil zgraditi svojega. Po mojem mnenju ni bil iznajdljiv. Pustil se je loviti na nekih nerodnostih in naročilnicah, medtem ko so se na oba županska kolega lepili škandali. Samo privzdignil je svoj klobuk in odšel. In danes skoraj ne vemo, da je kdaj bil. Tako mineva slava sveta.
Slaven lahko postane tudi ponosni trojni direktor, ki dela, pomislite, dvanajst ur na dan. Jaz sem pa mislila, da je veliko direktorjev, ki delajo več kot predpisanih osem ur, in to v eni firmi, če želijo, da je firma uspešna. Preprost izračun: če je v službi dvanajst ur, ima medtem malico, gre vsaj dvakrat odtočit in kaj na kratko zasebno potelefonira, ostane neto enajst ur. Enajst deljeno s tri je nekaj več kot tri in pol ure za posamezno firmo. In vse laufa. Pa so vseeno za vodenje mestnih nepremičnin razpisali mesto direktorja, najbrž s polnim delovnim časom; eden kandidatov bi celo ustrezal, a nima kompetenc in znanj za vizijo, s katero bi želeli, da se družba razvija. No, upam, da bodo našli takšnega z vizijo vodenja firme s tremi zaposlenimi in petimi člani nadzornega sveta. Saj sejnina nadzornikov ni zelo visoka, a k penziji bi mi prišla prav. Kam naj se prijavim?
Grenka mariborska zgodba. Pod svojo kapo svoj gospod, pravijo. Večer ni več pod svojo kapo … Bo še svoj gospod? Trdno verjamem v novinarsko ekipo. Držite se!
P. S. Danes je za vse, ki praznujejo božič, družinski praznik, za katerega želim, da ga preživite v miru, v torek je slovenski praznik, ob katerem bi morale z vseh hiš plapolati zastave v spomin na plebiscitarno odločitev za samostojno državo, potem bo pa že novo leto, za katerega želim, da bi bilo manj vojno od iztekajočega se.
