In blizu njih, ki se sicer pišejo Kosi, sta se ob odhodu v pokoj priselila moja starša: skromna hiška, vinograd in vrt, to je vse, kar si je želel moj oče, ki bi letos dopolnil sto let. Zlasti vinograd kot simbol prestiža, kajti kakšen je to kmet, Prlek, ki nima svojih goric?! Oba z mamo sta pokojnino zaslužila v mariborskih tekstilnih fabrikah in Strmec, kakor se imenuje vasica, je bil krona njunega življenja. Tam sem potem Gusteka tudi sam bolje spoznal, sicer pa smo se družinsko poznali vseskozi. Mi smo namreč nenehno hodili v Prlekijo in bog vedi, kako bi štiričlanska družina preživela brez nje v mestu. Jaz, ki sem bil prvi rojen Mariborčan, sem vsa mlada leta mlatil enotni kruh s svinjsko mastjo.
Štiriinosemdesetletni Avgust Kosi je šel v ptujsko bolnišnico in tam obležal za cele tri mesece, kot nadvse predanega družinskega moža pa so ga lahko svojci - bolj natančno hčerka - obiskali le enkrat, in še to le za petnajst minut. To je v popolnem nasprotju s tradicijo, z vaško krščansko kulturo, katere simbol je bil, in prav spoznanje tega dejstva me je ob njegovi nedavni smrti najbolj pretreslo. Da namreč tudi v času med prvim in zdajšnjim valom te preklete korone bolnišnice in marsikje tudi domovi za starejše teh zaščitnih ukrepov niso niti malo omilili in pod posebnimi pogoji seveda svojcem omogočili stik z bolniki, za katere je bilo vsem jasno, da umirajo. Preprosto kruto! Le še tega bi se manjkalo, da bi v tistem okolju omejili število udeležencev pogreba, kakor med prvim valom v Mariboru, ko se je lahko zadnjega slovesa udeležilo največ deset ljudi.
Ta primer, ki zagotovo še zdaleč ni osamljen, kaže, kolikšna je razsežnost epidemije. Naj se tega covida-19 še tako varujemo, nas na nek način vendarle dobi in prizadene, zaradi omejitve družabnih stikov tako ali tako, zaradi številnih drugih postranskih učinkov pa tudi. In sicer od vrtcev do domov za starejše. Predvsem se mi zdi, da v tem boju najprej umanjka sočutnosti, tiste prve lastnosti torej, o kateri je že Konfucij zapisal, da nas ločuje od živali, zaradi empatije torej. In obče humanosti, kulture. Po drugi strani pa - ali bi v tej dobi kapitalizma, ki se ji reče neoliberalizem, sploh lahko bilo drugače?!
Predvsem se mi zdi, da v tem boju najprej umanjka sočutnosti
