Naključje je hotelo, da že nekaj dni razmišljam o rabutanju. Saj vsi vemo, kaj je to, kajne? Ampak za vsak primer, da bo res tako, naj opišem resnično prigodo izpred šestih desetletij. Bilo je v Mariboru, seveda. Takrat je bilo v našem mestu še veliko vrtov, polnih zelenjave, pa tudi sadnega drevja. Tudi v središču mesta je skoraj vsako dvorišče krasila kakšna češnja, marelica, sliva … Med solato so vabile sladke jagode in malo kasneje poleti sočni paradižniki. Otroci smo imeli "naštudirano" vsako drevo pred domačo hišo, pa tudi tista v bližnji okolici. In drži, da smo bili velikokrat preveč neučakani, da bi bili počakali na trenutek, ko bodo sadeži zares zreli. Še največkrat smo se najedli še zelenih marelic.
Kakšna še posebej huda soseda nas je vztrajno preganjala, ampak zares odgnati nas tudi ona nikoli ni mogla. Smo se dobro organizirali. Mlajši smo bili na straži, starejši, močnejši in še posebej spretni fantje pa so urno splezali med veje in si za majico natlačili nadvse zaželene sadeže. Nič jih ni skrbelo, zato pa tudi "stražarjev" ne, da bi ne mogli pravočasno uiti čez plot. Ja, to so bili nadvse razburljivi podvigi. Ki pa so se vedno končali s pridigo v domačih kuhinjah. Starši so nam nenehno razlagali, kako grdo je krasti, da se to ne sme in da je jesti nezrelo sadje tudi zdravju škodljivo. In če verjamete ali ne, smo potem rabutali drugače. Pod okni smo klicali, na primer: "Gospa Krajnc (ja, res, čeprav je bilo to v času tovarišic!), ali lahko gremo na marelico? So že zrele!" Vse to kljub temu, da je bilo v hiši seveda več stanovalcev in prav nobeno drevo ni bilo last le tiste "Krajnčke". Izbrali smo si pač najbolj tečno in zagrizeno čuvarko, ki ni hotela sprevideti, da je velikansko drevo prepolno sadežev, da jih je dovolj za vse sadja željne otroke, pa še za vse ostale stanovalce.
No, tisti pridigi o tem, kako grdo je krasti in zakaj je poštenje več vredno od kraje, se je običajno prilegal še rek: "Kdor laže, tudi krade!" Uporabljen je bil seveda kot opozorilo, da tisti, ki krade, običajno tudi laže. Deloval je torej v obe smeri. Ampak pomembno je bilo še nekaj: narabutano sadje smo si vedno pravično razdelili med seboj. Do zadnje marelice, češnje, slive, jagode, paradižnika …
Nekoč je bilo že rabutanje hud prekršek, kaj šele kraja in laž
