"Ker tu je vse tako lepo ..." naj bi nocoj odmevalo s piranskega obzidja, kjer naj bi gostovala skupina Koala Voice. Pogojnik je potreben iz znanih epidemioloških razlogov - ki vselej niso niti razumljivi niti razumni. Ampak oblast je oblast. Če si oblastniki lahko privoščijo, da ne upoštevajo vseh ustavnih in zakonskih določil, drugi državljani nimamo tega privilegija. Toda že od nekdaj velja licentia poetica, zato je sporočilo "tu je vse tako lepo" treba upoštevati s premislekom. Sploh zato, ker je Koalin verz uporabljen za grafit na steni v Piranu (na sličici levo). Torej lahko upravičeno domnevamo, da gre za sarkazem, ironijo, satiro ali že kakšen prekrivni pojem, kajti resnica je nasprotna.
A ne bom vam razlagal vseh tegob življenja v Piranu - ki so navsezadnje še kar znosne, če si na varnem v svojem mehurčku. V resnici je naš turistični biser od blizu precej drugačen, kot se blešči z razglednic ali promocijskih objav. In tako je že od nekdaj. Vsako obdobje je imelo svoje nadloge. Tudi virusov so se otepali že takrat, ko jih še sploh niso poznali. Vedeli pa so za "črno smrt" in podobne božje kazni, zato so že pred stoletji uvedli za prišleke iz daljnih dežel obvezno karanteno. Če pobrskamo po piranskih statutih, se izkaže, da tudi domači niso bili brez grehov. Kazni so bile krute; že za majhno tatvino je odletela roka. Kakšna dežela pohabljencev bi bili, če bi statuti ostali v veljavi!
S tem že dvigam pogled iz svojega mehurčka v širše okolje, kjer nikakor ne velja, da "tu je vse tako lepo". Seveda z izjemami. Tako smo se prejšnji teden v Mariboru dobili na obletnici mature. Če odmislimo nekatere, no, pri nekaterih manj, pri drugih bolj številne zunanje znake, smo ostali enaki, kot smo se pred 57 leti razšli na stopnišču pred Prvo gimnazijo. Še najbolj nas je prevzela vera v pogum in dobroto, ko smo prisluhnili pripovedi sošolke, babice znamenitega SuperMatije. Saj se spomnite fantka s cerebralno paralizo iz Maribora, ki ga je naše zdravstvo odpisalo, češ da mu ni pomoči. Zavzetim staršem pa je lani, sredi najostrejšega "lockdowna", predvsem s pomočjo društva Palčica, ameriškega konzula in številnih dobrotnikov uspelo Matijo spraviti v ZDA, kjer ga je sloviti dr. Park uspešno operiral. Letos se je Matija že nekajkrat povzpel na Pohorje in prvič je zakoračil tudi v šolo.
Ta teden sem se iz svojega piranskega mehurčka odpravil na izlet po Pomurju. Aktiv upokojenih novinarjev je moral tradicionalno, mesečno obliko druženja opustiti že od lanskega izbruha pandemije. Ponovnega snidenja z nekdanjimi kolegi sem se veselil tudi v pričakovanju, da se bo razjasnilo mrakobno razpoloženje, ki so ga o razmerah v "zunanjem svetu" iz dneva v dan ustvarjali mediji in družbena omrežja. Še posebno zato, ker so prav tega dne začeli veljati zaostreni PCT-ukrepi. Med uživanjem prelesti tega konca domovine bi se utegnili razgovoriti tudi o "aktualnih družbenopolitičnih razmerah". Toda izkazalo se je, da tudi med kolegi (vsaj med upokojenimi, bojim se, da je med aktivnimi drugače) velja "tu je vse tako lepo". Še celo pesem se je razlegla - kar je nekako razumljivo, če upoštevamo, da je bil med nami prvič tudi Boris Kopitar. Med vožnjo domov so za dodatno dozo domoljubja poskrbeli še odbojkarji z uvrstitvijo v polfinale evropskega prvenstva. Toda sledila je streznitev: vse številnejše so bile objave, kako se je policija v Ljubljani s solzivcem in vodnim topom spravila nad nasprotnike ukrepov. Ker ne dvomim, da so bili med njimi tudi plačani provokatorji, ki bodo svojo zavzetost še okrepili, sem kar vesel, da sem spet na varnem v svojem mehurčku. Za zdaj.
