Res neverjetno je to življenje! Kaj vse človek doživi, če le zna hoditi po svetu z odprtimi očmi in še bolj z odprtim srcem. Vsak dan se pripeti kaj zanimivega, kaj takega, kar prikliče v spomin dogodek, za katerega se lahko le čudimo, da v resnici nikoli nismo pozabili nanj. Podgana! Kolikokrat že sem jo te dni spet imela pred očmi? Tokrat še bolj očitno kot kadarkoli prej. Čutim, da moram o njej povedati kaj več. Bilo je v nekem vročem poletju, zdaj že pred desetletji, v času mojih gimnazijskih počitnic. Pri moji teti pod senčno brajdo, kjer smo se sorodniki radi zbrali ob leseni mizi in klopeh. Naša druženja so bila vedno vesela, polna smeha ob polni mizi domačih dobrot. Takrat se je zgodilo nekaj, kar imam še danes v spominu, kot da bi bilo včeraj. Na mizo sem nesla hlebec kruha in nož, za nekaj trenutkov sem bila tam sama. Vsaj tako sem mislila, saj še nobene sestrične ni bilo za menoj z ostalo hrano. Nekdo me je gledal, na sebi sem čutila oči … Tako zelo živo in blizu. In potem sem se ozrla navzgor, v zeleno streho vinske trte ter jo uzrla. Podgano! Sedela je na leseni prečki in nepremično strmela vame. Sploh se me ni bala, ni pobegnila. V njenih očeh, v tistem pogledu pa je bilo nekaj tako posebnega, tako domačega, nekaj, kar sem čutila kot vez med dvema življenjema na tem svetu. Vez, ki jo človek lahko občuti le, če so ga kot otroka naučili spoštovati življenje okoli sebe.Takrat so pri tetinih sosedih podrli stari hlev in podgane so bežale drugam, iskale so si novo domovanje. Bežale so pred ljudmi, ki so jih na vse načine lovili in pobijali. Čutila sem, da tista, ki se je skrila med zeleno goščavo listov trte in še drobnih grozdov, čuti in ve, da je z menoj na varnem, da ji jaz nikoli ne bi mogla storiti česarkoli žalega. Pa naj bo še tako osovražena pri ljudeh. Res ni besed, s katerimi bi lahko opisala, kaj je pomenilo to najino srečanje.Še isto leto, jeseni, ko so šole spet odprle svoja vrata, mi je povsem po naključju prišla v roke naravoslovna knjiga z naslovom Podgana. Brala sem jo med poukom, pod klopjo, ker je bila z vsako prebrano stranjo bolj zanimiva in neverjetna. Vem, da bom šla spet ponjo v knjižnico, pa tudi to, da bo moja podgana z brajd še naprej z mano. Danes, v teh časih, ko človek spet vsak dan bolj nori in kuha vojne kot za stavo, vedno bolj razmišljam o tem, kako v resnici nobena žival na naši Zemlji ni zver. Zver, krvoločna in neusmiljena, je prav človek sam. Pobija vsepovprek, vse, kar je živega na tem svetu, in brez milosti tudi sam sebe.V očeh tiste podgane že dolgo vidim žalost, razočaranje, nemoč in obup. Pa vendar mi je, človeku, zaupala. In se sprašujem, koliko sploh lahko ljudje še zaupamo sami sebi.
