Ta virus, ki niti nima vseh lastnosti živega in je del materialnega nezavednega sveta, je povzročil tektonske premike v socialni realnosti (Feldman Barret, 2020) vseh nivojev družbe. Med pandemijo pa se je izkazalo, da se je del družbe in njenih podsistemov sposoben odzvati izzivu ter na osnovi utemeljenih dejstev in postopkov ponuditi rešitve ali vsaj ne biti del problema. Hkrati pa je pandemija izzvala številne odzive in dejanja, utemeljena na škandalozno nizkem nivoju znanja, zanikanju in ignoriranju dejstev ter logičnih zmotah in nezaupanju v znanost in stroko. Kot nekdo, ki je večino svoje delovne dobe preživel v izobraževanju in v zadnjem času v znanosti, se upravičeno sprašujem: kje smo pogrešili?
Strokovna in še posebno znanstvena skupnost, z izjemo nekaj ekscentričnih posameznikov, se je odzvala v trenutku in racionalno. Sledeč svojim protokolom, ki temeljijo predvsem na zastavljanju domnev in njihovem preverjanju ter opisu in razlagi objektov in procesov, se je v manj kot enem letu izkazala z mnogimi ugotovitvami zunaj utemeljenega dvoma. Tako je bila struktura virusa poznana že januarja, tik pred vpeljavo v splošno rabo pa so nastala inovativna cepiva. Ugotovimo lahko, da se znanstvena spoznanja o virusu dopolnjujejo, nadomeščajo, v nekaterih primerih pa tudi opuščajo, kar lahko vzbudi dvom, čeprav je to sestavni del znanosti. V znanosti se sicer tu in tam dogodi kakšna napaka, nečednost ali škandal. Zato pa ima ta skupnost vzpostavljene obrambne mehanizme, ki so sposobni prepoznati in nevtralizirati odklone ter jih tudi ovrednotiti in odpraviti. Prav zaradi teh mehanizmov lahko znanstveno pismeni tudi zaupajo znanstvenim spoznanjem in se zavedajo omejitev. Za ilustracijo: prav noben ne more podati spiska dolgoročnih posledic okužbe s koronavirusom, preden to dolgoročno obdobje ne poteče.
Kje smo pogrešili?
Po drugi strani pa lahko brez velikih težav zaznamo, da obstajajo številni, ki ne razumejo jezika znanosti ali o njej dvomijo. Dokaz so lahko besede in dejanja številnih v razponu od slehernika do vodij supersil. Na tem mestu se mi zastavi vprašanje, kako je možno, da imajo mnogi, tudi izvoljeni predstavniki ljudstva, ki bi morali biti avtoritete, tako pomanjkljivo znanje in sposobnost logičnega razmisleka. Na tem mestu bi izločil tiste, ki jih Cipolla (1976) v svojem nesmrtnem eseju o osnovnih zakonih človeške neumnosti imenuje banditi. To so osebe, ki zasledujejo svoje interese v škodo drugih ljudi in skupnosti. Če odštejemo bandite, za katere je laž le neprijetnost ali še to ne, pa zato lahko le čudijo čudaški nazori in ravnanja mnogih, ki jim ni mogoče naprtiti nepoštenih namenov. Ti so številna spoznanja, ki bi lahko v povezavi z ukrepi prispevala k omilitvi zdravstvenih in družbenih težav, sprejeli z nejevero in celo odklonom. Medtem ko utegne biti še razumljivo, da nekateri ne posedujejo ustreznih znanj, da bi lahko sledili stroki, pa je povsem nerazumljivo zanikanje pomena umivanja rok, razkuževanja ali drugih postopkov za preprečitev širjenja bolezni.
Iskanje vzrokov za takšno stanje je lahko le prva stopnja v iskanju rešitve. Na tem mestu si bom privoščil domnevo in z ničimer podkrepljeno špekulacijo. Domnevam lahko, da ta virus ni zadnji v vrsti, ki bo z živali preskočil na človeka. In še špekulacija: kaj, če bo mnogo hujši? Morda nekaj takšnega, kar bo združilo nalezljivost gripe, podaljšalo asimptomatski čas in imelo smrtnost ebole. Kakšen bo odziv takrat?
Zatorej je sedanji čas pravi, da se začnejo ukrepi, ki bi izboljšali naravoslovno, znanstveno in informacijsko pismenost ter pripravili prebivalstvo na alternative prihodnosti. Šola bi morala začeti učiti, kako ločiti med mnenji in dejstvi, ter učiti razumevanje, da zanikanje dejstva še ni mnenje, ki bi ga morali spoštovati. S področja informacijske pismenosti bi morala naučiti, da je iskanje virov in ljudi, ki le pritrjujejo vnaprej izoblikovanemu mnenju, logična zmota in ne znanstveni postopek. Prav tako bi bilo nujno ozavestiti dejstvo, da računalnik z internetom ni le nekaj, kar omogoča dostop do zakladnic človeškega znanja, temveč je tudi orodje, ki omogoča dostop do greznic človeškega uma, ter kako ločiti med obema. Znanstveni skupnosti pa lahko zamerimo, da ni vzpostavila poti in mehanizmov, s katerimi bi lahko vplivala na odpravo negotovosti in na razumljivost informacij ter poskrbela za zaupanje vase. Odprto vprašanje ostane, kdo naj nauči tega odrasle, ki se nočejo učiti. Naslednje odprto vprašanje pa ostaja, ali si želimo družbo z avtoriteto znanja ali takšno, ki bo temeljila na znanju "avtoritet".
Obiščite spletno stran brez oglasov.
