Sedem vlad je vsakega slovenskega državljana zadolžilo za 41 tisoč evrov

Sedem vlad je od leta 2004 državljane zadolžilo za 82,3 milijarde evrov, kar je 41 tisoč evrov na prebivalca, v istem času so tujim posojilodajalcem vrnile 56,7 milijarde evrov dolga, kar je 28 tisoč evrov na prebivalca. To izhaja iz podatkov, ki jih je aprila letos ministrstvo za finance poslalo v državni zbor. V tabeli je za vseh sedem vlad naveden znesek, za katerega so državo na novo zadolžile, znesek dolga, ki so ga odplačale, razlika med obema omenjenima zneskoma (novo neto zadolževanje), povprečna in najvišja obrestna mera, po kateri so najele nov dolg. Najvišja obrestna mera, ko so jo zaračunali posojilodajalci, znaša 5,3 odstotka, najnižja pa 1,2 odstotka.

Ekonomist Jože P. Damijan razlaga, da so te medčasovne primerjave neto zadolževanja brez poznavanja konteksta tega zadolževanja dokaj problematične. Poleg tega je treba primerjati delež dolga v bruto domačem proizvodu (BDP) in ne absolutnih številk, "saj ena milijarda evrov dodatnega ali odplačanega dolga pred 15 leti pomeni bistveno večji delež v BDP kot danes".

"Stroški in obseg zadolževanja sektorja države so odvisni od širokih dejavnikov. Na obrestne mere vplivajo v pomembni meri naravnanost denarne politike, širše zunanje okoliščine ter pravočasnost in ustreznost odzivanja politik na strukturne izzive posamezne države in zunanje šoke, kar vpliva na boniteto države. Poleg tega so te odvisne tudi od pričakovanj, predvsem glede prihodnje usmeritve denarne politike in gibanj na zunanjih trgih," nam je pojasnila članica fiskalnega sveta Alenka Jerkič.

Najpomembnejši dejavniki obsega zadolževanja so po njenih besedah pretekla in trenutna gospodarska gibanja, makroekonomske okoliščine ter pretekli in trenutni diskrecijski ukrepi, ki odražajo naravnanost fiskalne politike in skupaj določajo potrebo po financiranju proračunskega primanjkljaja.

Jože P. Damijan razlaga, da je neto zadolževanje države v določenem obdobju odvisno od najmanj štirih dejavnikov, ki so: stanje poslovnega cikla (konjunktura ali recesija), pogoji zadolževanja na mednarodnih finančnih trgih, naravnanost fiskalne politike države (ekspanzivna ali restriktivna) in posebne okoliščine (denimo sanacija bančnega sektorja, naravne katastrofe, epidemije itd.).

Vlade se neto zadolžujejo v času recesije

V splošnem velja, da v času recesije vlade vodijo ekspanzivno fiskalno politiko, torej se neto zadolžujejo, ker se po eni strani vklopijo avtomatski stabilizatorji (povečanje nadomestil za brezposelnost, socialnih transferjev, zmanjšanje fiskalnih prihodkov), po drugi strani pa s povečanimi izdatki želijo omiliti krizo (povečanje investicij ali posebnih programov pomoči gospodarstvu).

Kadar je recesija splošna na mednarodni ravni, se pogoji zadolževanja bistveno poslabšajo, finančni investitorji pač vračunajo povečano tveganje za odplačilo dolga tako na splošni ravni kot specifično za posamezno državo, pojasnjuje Jože P. Damijan. Če nastopijo posebne okoliščine, kot so sanacija bančnega sektorja, naravne katastrofe, epidemije, pa morajo vlade seveda na to odgovoriti z ustrezno povečanimi javnimi izdatki in seveda s povečanim zadolževanjem.

Na podlagi zbranih podatkov v tabeli ministrstva za finance in poznavanja zgodovinskega konteksta bi po Damijanovih besedah lahko rekli, da bi se prva Janševa vlada v obdobju visoke gospodarske konjunkture v letih 2005-2008 lahko bolj absolutno razdolžila. Prav tako bi v tem obdobju morala dosegati visok proračunski presežek, ki bi se spet pokazal v manjšem zadolževanju in s tem v večjem zmanjšanju deleža javnega dolga v BDP. Tako kot je denimo Šarčeva vlada v zgolj letu in pol vladanja na podlagi ugodnih gospodarskih razmer razdolžila državo za pol milijarde evrov in dosegla proračunski presežek ter znižanje deleža javnega dolga v BDP.

Preostala obdobja v tabeli so večinoma povezana z obdobji recesij in posebnih okoliščin, zato je težko pavšalno presojati, ali je bilo povečanje neto zadolžitve v tem obdobju zadovoljivo ali morda pretirano, nam je pojasnil Damijan.

S tega vidika je po njegovih besedah smiselno primerjati neto zadolževanje primerljivih držav med seboj v istem obdobju. Le tako vidimo, katera država se je ob podobnih zunanjih okoliščinah obnašala bolj ekspanzivno ali bolj varčevalno. Tako bo tudi za sedanje obdobje izrednih okoliščin (epidemija) treba primerjati med seboj države EU: za koliko so povečale javni dolg glede na BDP in kakšen je bil rezultat tega povečanja z vidika ublažitve upada BDP oziroma spodbuditve rasti BDP ter zaposlenosti. "Le tako lahko primerjamo učinkovitost oziroma uspešnost vlad glede fiskalnih politik," pravi Jože P. Damijan.

Alenka Jerkič je spomnila, da je Slovenija v zadnjem desetletju in pol najprej prešla iz samostojne valute na skupno valuto evro in zatem bila prizadeta s tremi krizami, od katerih je imela vsaka svoje vzroke in posebnosti reševanja, kar je tudi vplivalo na raven doseženih obrestnih mer in obseg zadolževanja. "Zaradi vseh navedenih dejstev stanja in dinamike dolga ter z njim povezanih stroškov z vidika delovanja določene vlade v posameznem obdobju po našem mnenju ni smiselno komentirati," razlaga.

Državni dolg se je povečal z 20 na 80 odstotkov BDP

Fiskalni svet je marca objavil nekoliko daljšo analizo gibanja dolga sektorja država, ki vključuje državni proračun, proračune občin, zdravstveno in pokojninsko blagajno. V njej navaja, da so javni podatki za dolg sektorja država na voljo od konca leta 1994, ko je znašal 1,6 milijarde evrov oziroma okoli 20 odstotkov BDP. Konec leta 2020 je po podatkih ministrstva za finance znašal 37,4 milijarde evrov, kar je 79,8 odstotka BDP. V predkriznem letu 2019 je znašal 31,7 milijarde evrov, kar je bilo 65,6 odstotka BDP. Po izračunu Mednarodnega denarnega sklada (IMF) je država dolg sposobna vrniti, če ta ne preseže 60 odstotkov njenega BDP.

Fiskalni svet je primerjal dolg sektorja države v Sloveniji in EU. Ugotovil je, da je ta dolg v državah EU v trenutni krizi enako močno narasel kot v finančni krizi iz leta 2008. Pred tokratno krizo, ki jo je povzročila epidemija covida-19, je državam uspelo dolg v deležu BDP znižati le za okoli dve petini povečanja v času finančne krize. V Sloveniji je delež bruto dolga sektorja država v BDP nižji od povprečja v EU. Ob tem fiskalni svet opozarja, da je Slovenija med državami EU, ki so v tokratni krizi svoj dolg najbolj povečale. Znižanje dolga sektorja država na raven pred krizo bo po njegovi oceni zelo verjetno zgolj postopno.

Stroški servisiranja dolga v Sloveniji presegajo povprečje EU. Zaradi razmeroma visokega povečanja dolga sodi med države EU, ki so se jim obresti kljub izredno ugodnim pogojem financiranja najmanj znižale, navaja fiskalni svet. To pomeni, da je Slovenija med državami EU, za katere se je zadolževanje v času, "ko na finančnih trgih veljajo zelo ugodne razmere in je denar zgodovinsko poceni", najmanj pocenilo.

Evropska komisija jo uvršča med države z visokim tveganjem glede srednjeročne vzdržnosti dolga. Verjetnost, da bo delež dolga v BDP v letu 2025 večji kot v letu 2020, je po njeni oceni več kot 50-odstotna. To v Bruslju sicer ocenjujejo za več kot polovico članic EU. Zgolj podatki o dolgu niso zadostni za celovito oceno dolgoročne vzdržnosti javnih financ, saj ne zajemajo vseh bodočih obveznosti javnih blagajn. Mednarodne primerjave kažejo, da so lahko javnofinančni stroški, ki izhajajo iz posrednih obveznosti države, dokaj veliki, ob tem pojasnjuje fiskalni svet.

Poslanci državnega zbora bodo v prihodnjem tednu odločali o že tretjem povišanju zgornje meje proračunskih izdatkov za letos in o predlogih državnih proračunov za leti 2022 in 2023. Za letos vlada predlaga povišanje izdatkov za dodatnih 670 milijonov evrov na 15 milijard evrov. Proračun za leto 2022 naj bi bil težek 14 milijard evrov, za leto 2023 pa 13,3 milijarde evrov.

Projekcije prihodkov niso realistične

Po septembrski oceni ministrstva za finance naj bi primanjkljaj državnega proračuna letos znašal 3,9 milijarde evrov, kar je za okoli 1,2 milijarde evrov več, kot je predvideno v proračunu, ki je bil sprejet lansko jesen, v svoji oceni navaja fiskalni svet. Njegov predsednik Davorin Kračun glede predloga za povišanje izdatkov letošnjega proračuna za dodatnih 670 milijonov evrov na 15 milijard evrov svari, da "predlog sprememb okvira vsebuje mnoge elemente neustreznega načrtovanja v razmerah, ko so uveljavljene izjemne okoliščine, kar je le deloma opravičljivo z negotovostmi glede epidemije". "Ocenjujemo, da je sprememba predlaganega okvira za pripravo proračunov sektorja država za 2021 osnovana na nerealističnih projekcijah javnofinančnih prihodkov in izdatkov do konca letošnjega leta," poudarja.

V odzivu na opozorila fiskalnega sveta pa na ministrstvu navajajo, da je bil na ravni Evropske unije dosežen širši konsenz, da mora fiskalna politika v letih 2021 in 2022 še naprej spodbujati okrevanje. V ta namen je Evropska komisija določila, da splošna odstopna klavzula oziroma izjemne okoliščine veljajo tudi v letu 2022. Pomembno je, da s prihodnjo fiskalno politiko ne ogrozimo okrevanja gospodarstva in hkrati ohranjamo stabilnost javnih financ. Prehiter umik fiskalnih spodbud bi lahko otežil okrevanje, še posebej v najbolj prizadetih dejavnostih. "Smer razvoja vračanja k srednjeročnemu okviru bo pomembna šele spomladi, ko se bomo na ravni EU opredelili do prenehanja izjemne okoliščine in ko se tudi na EU ravni sprejme smer delovanja fiskalne politike za naslednja leta," navajajo na ministrstvu.

Za leto 2022 vlada načrtuje primanjkljaj v višini 2,5 milijarde evrov, za leto 2023 pa 1,5 milijarde evrov. Ker smo še zmeraj v "fazi okrevanja in odpravljanja posledic epidemije" bo po pojasnilih ministrstva za finance proračunski primanjkljaj v letu 2022 znašal 4,6 odstotka BDP države. Za leto 2023 je predviden proračunski primanjkljaj v višini 2,6 odstotka BDP.

Vlada je predlog sprememb proračuna za leto 2022 in predlog proračuna za leto 2023 pripravila v negotovih razmerah, povezanih z obvladovanjem epidemije in okrevanjem gospodarstva ter posledično s spremenljivimi makroekonomskimi okoliščinami. Splet ekonomskih in proračunskih politik je tako osredotočen na postopno okrevanje in umikanje začasnih ukrepov za obvladovanje posledic epidemije in izvajanje strukturnih ukrepov za povečanje odpornosti gospodarstva, podprtih z investicijami na ključnih področjih. S tem se bo po obdobju epidemije, v katerem veljajo izjemne okoliščine in odstop od fiskalnih pravil, zastavila pot za postopno uravnoteženje državnega proračuna, navajajo na ministrstvu za finance.

Fiskalni svet opozarja, da iz septembrske ocene ministrstva za finance glede letne realizacije proračuna izhaja, da naj bi se medletna rast odhodkov brez učinka protikoronskih ukrepov in investicij v zadnjih dveh mesecih letošnjega leta povečala s 5 odstotkov v prvih desetih mesecih na 31,8 odstotka.

Za povečanje javnofinančnega primanjkljaja v letošnjem letu ni potrebe

Ekonomist in nekdanji finančni minister France Križanič ocenjuje, da makroekonomsko za povečanje javnofinančnega primanjkljaja v letošnjem letu ni potrebe. Ocena za letošnjih prvih osem mesecev s primerjavo v letu 2019 in po podatkih objavljenih v biltenu Banke Slovenije kaže, da so bili skupni javnofinančni prihodki Slovenije, merjeno po denarnem toku (torej po plačilih, ne da bi upoštevali tudi vzpostavljene terjatve oziroma obveznosti), za 1,2 milijarde evrov (10 odstotkov) večji kot v letu 2019, torej pred pandemijo covida-19).

Skupni javnofinančni odhodki so se v enakem obdobju povečali za skoraj 3,4 milijarde evrov, kar je za 29 odstotkov. "V konsolidirani bilanci javnega financiranja smo imeli, merjeno po denarnem toku, med januarjem in avgustom 2021 primanjkljaj v višini 1,7 milijarde evrov. V enakem obdobju leta 2019 smo imeli 0,4 milijarde evrov presežka," pravi Križanič.

Ekspanzivna fiskalna politika je preprečila spiralno upadanje gospodarske dejavnosti, ta pa se je že v letošnjem letu povrnila in javnofinančni prihodki so večji od primerljivih v letu 2019. Primanjkljaj ostaja zaradi precej višje ravni javnofinančnih izdatkov. Za nekatere med temi izdatki je pričakovati, da se bodo po koncu pandemije zmanjšali na raven blizu tiste iz leta 2019. To so na primer plače z drugimi prejemki javnih uslužbencev, državni nakupi blaga in storitev ter transferji prebivalstvu brez pokojnin. Ob predpostavki, da gre v teh primerih za povečanje v obliki enkratnih izdatkov, ki jih je povzročila pandemija, in ne za stalno zavezo države po večjih obveznostih, se bo slovenski javnofinančni primanjkljaj po koncu pandemije po Križaničevih besedah znižal za okoli 2,3 milijarde evrov.