Predolgo že, a zdaj še bolj silovito in s (pri)silo vlada Janeza Janše seje veter, ob katerem je začela žeti vihar. Ker silnic in vetrov, ki so hkrati v obtoku, ne obvladuje in ji vajeti nezadržno uhajajo iz rok, je vse bolj ujeta v lastne vrtince. Zato, pa ne le zato, posega po še trših, represivnih prijemih, da bi tako ukrotila in disciplinirala neposlušno, vse bolj "nebrzdano" ljudstvo.
Protestni shod, ki se je ob robu vrha EU o Balkanu na Brdu ob najmočnejši vladni omejitvi gibanja doslej odvil v prestolnici, ima večplastne dimenzije. Družboslovci jih tehtajo z več vidikov - od prepoznavanja starih do odkrivanja novih družbenih fenomenov, vključno z novimi oblikami populizma. Da se bo torkov množični protest sprevrgel v izgrede, ni bilo presenečenje, še zlasti ne z vidika strateško načrtovane, nato pa hitro uporabljene "vse palete prisilnih sredstev" - kot se je v pojasnjevanju izdatne uporabe represivnih sredstev, zlasti pa vodnega topa in solzivca, slikovito izrazil direktor uprave uniformirane policije Lorbek. Policija v zagotavljanju varnosti in videza stabilnosti za vsako ceno ob visokem obisku tujih delegacij ni bila v poziciji, da bi demonstracije prepuščala naključju in dopustila samopašno uhajanje izpod nadzora. Nasprotno, morala je demonstrirati brezhibno učinkovitost, predvsem pa dokazati (pre)moč oblasti ter zatreti revolt za vsako ceno in z vsemi sredstvi. Temu odločnemu in brezkompromisnemu ravnanju so tokrat sledile pohvale in (končno tudi) zadovoljstvo notranjega ministra Hojsa in policijskega šefa Olaja. Z veliko verjetnostjo je mogoče sklepati, da bodo nadaljnje presoje ukrepanja kljub pomislekom o (ne)sorazmernosti uporabe prisilnih sredstev potrdile upravičenost "vsepaletnega" izbora. Vsaj kar zadeva politična sporočila oziroma vladna upravičevanja, ki prepričujejo o nujnosti obvladovanja vandalizma. Vlada, zlasti pa notranji minister, spretno manipulira, ko vsakič vsevprek reducira proteste izključno na nasilništvo, brez razlik od shoda do shoda in sporočil(nosti).
Uresničevanje pravice do (mirnih) zborovanj in protestov je zdaj obtičalo v ozadju oziroma je (po)teptano tudi z izgred(nik)i - takimi, ki provocirajo sami, in še več drugimi, ki so stisnjeni v paleti prisilnih sredstev in so svojevrstna kolateralna škoda. Izpodrinjeni so nameni in pomeni protestov, ki bi vsebovali bolj artikulirana, vsebinska sporočila. Hkrati se zdi, da je miren protest ob eskalaciji družbenih napetosti nemogoč - iz več razlogov. Nasilja na shodih ni mogoče odobravati, enako nedopustno pa ga je spodbujati. Medtem namreč prostaška, sovražna retorika še pridobiva, pravzaprav že zmaguje, ko spodkopava argumentirano javno razpravo. Slednja ne more več preglasiti vpitja vsevprek in je vse bolj diskurz obrobnega pomena - stroka in kompetence so dokončno v zatišju. Veliko ljudi se domala na novo vzpostavlja, deklarirajo se za svobodne, neodvisne, z lastnimi glavami razmišljujoče, čeprav v isti sapi neutemeljeno zanikajo obstoj virusa. Del ljudstva torej trdi, da ni slepo, a medtem slepo verjame v zarote in je pripravljeno na vstajo zaradi pogoja PCT. Za navadne podkupljene lažnivce, še bolj prikladne za obmetavanja, smo medtem dokončno obveljali novinarji, ki delo opravljamo tudi z vse več varnostnimi tveganji.
Poti iz epidemije odpirajo svetlejši jutri, mrka tema ob tej vladi pa je bila pogubna že včeraj
Seveda pa nis(m)o vsi isti, ne glede na (po)istovetenja. Metanje vseh protestnikov v isti koš in obtoževanje oziroma kar obsodbe "krivcev" so učinkovite metode delegitimizacij in stereotipizacij - kot načeloma velja pri širših družbenih procesih. Ekscesi so ob tem le priročni za dosego ciljev. Politika konflikta, razkola in izrednih razmer je dokončno prodrla in postaja le še bolj brutalna, tudi plehka na eni strani, a hkrati vse bolj srdita in s tem nevarna na drugi. Če se za nameček še kregamo o enih in drugih in utrjujemo razkol, kvečjemu zdrsimo v novo past. Kako sploh doumeti razsežnosti zadnjega shoda izrazito heterogene množice, ki naj bi jo skupaj držal izključno proticepilski skupni imenovalec, učinkovito pa jo nagovarjal in resni.co zastopal populistični kolovodja Stevanović? Mar jo res ali ima le hipni mobilizacijski potencial, ki se bo razgnal kot ob vodnem topu? In koliko je v razmahu nezadovoljstva akumuliranega več od nasprotovanja covid ukrepom ter kdo bo dejansko imel ali bo ob politični kapital? Dr. Samo Uhan je za Radio Slovenija ocenil, da smo dosegli psihološko mejo tolerance, in dodal, da se nam je zgodil razpad solidarnosti, povezan tudi s prepričanjem ljudi, da so bili opeharjeni in da nikomur nič ne dolgujejo. Vlada medtem nadalje demontira demokratične institucije, tudi medije, del ljudstva pa vidi in ji očita predvsem pogoj PCT. Precej nerazumno in nerazumljivo. Poti iz epidemije imamo na dlani, odpirajo možnost svetlejšega jutri, mrka tema ob tej vladi pa je bila pogubna že včeraj.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
