Slovo modne ikone: Kenzo je osvobodil telo

Načrtoval je, da bo v Parizu preživel le kakšnih šest mesecev, a ostal je 56 let. V modno zgodovino se je zapisal s svojimi markantnimi, pogumnimi, včasih tudi pretiranimi potiski. Navdihujočo življenjsko zgodbo modnega genija je sklenil koronavirus. Oblikovalec, ki je s svojim delom japonsko modo približal, če ne celo predstavil svetu, je odšel minulo soboto v pariški Ameriški bolnišnici v predmestju Neuilly-sur-Seine. Dočakal je 81 let, po okužbi je bolehal nekaj tednov. V spominu nam bo ostal njegov prodorni, iskrivi in vselej nekako pobalinski nasmešek ter svojevrstni smisel za humor, poln misli, kot je: "Moda je kot prehranjevanje. Ne bi smeli ostati zvesti istemu meniju." Takada, ki je na sceni bil znan bolj ali manj le kot Kenzo, je leta 1964, ko je prispel v Pariz, do temeljev stresel francosko modno industrijo. "Moda ni le za peščico. Je za vse ljudi," je leta 1971 dejal New York Timesu in dodal, da je ne bi smeli jemati preresno.

Iz polovice leta so nastala desetletja, njegovo delo pa je sčasoma vrata na evropski in kasneje še globalni trg odprlo številnim danes vplivnim japonskim oblikovalcem, ki so prišli za njim, recimo Yohji Yamamoto in Rei Kawakubo. Ustvaril je povsem novo, sebi lastno mešanico estetik, hodil čez meje, mešal barve in kulture, objemal raznovrstnost in pomembno vplival na celotno generacijo. "Kenzo Takada je bil v pariškem modnem svetu zelo poseben lik," je od njegovi smrti dejal Olivier Gabet, direktor Muzeja lepih umetnosti, enega od muzejev v mreži Louvra. "Celo ljudje, ki se med seboj nikoli niso strinjali ali so se celo sovražili, so se na koncu srečali na točki, ko so morali priznati, da obožujejo Kenza," je dejal za New York Times.

Z Japonskega je v Pariz priplul z ladjo

Jonathan Bouchet Manheim, Kenzov poslovni partner v podjetju K3, ki se ob modi ukvarja tudi z drugimi izdelki, povezanimi z življenjskim slogom, pravi: "Zamislil si je novo pisano umetniško zgodbo, povezal je vzhod in zahod, svojo domačo Japonsko in Pariz."

Rodil se je v japonskem mesti Himeji 27. februarja 1939 kot eden od sedmih otrok v družini, ki sta jo ustvarila Kenji in Shizu Takada, ki je vodil hotel. Kenzo se je z modnim virusom okužil zelo zgodaj, med listanjem po sestrinih modnih revijah. Vpisal se je na študij književnosti na univerzi v mestu Kobe, a le zato, da bi ugodil svojim staršem, ki se jim je modna kariera zdela absurdna. Študij je kasneje prekinil in se vpisal na tokijsko modno fakulteto Bunk, kjer je postal eden prvih moških študentov. Zablestel je. Leta 1960 je osvojil nagrado Soen, ki jo je podeljevala istoimenska japonska modna revija, in se začel profesionalno ukvarjati z oblikovanjem dekliških oblačil, ki so jih nato prodajali v veleblagovnici Sanai. Njegovo življenje se je kmalu zelo spremenilo, ko so med pripravami na tokijske olimpijske igre 1964 njegov blok porušili, kot odškodnino pa mu nakazali deset najemnin. Denar je porabil za potovanje z ladjo v Pariz, mimo Singapurja, Bombaja in Španije. Po neskončno dolgi plovbi je nato v francoski prestolnici za devet frankov na dan najel sobo blizu Place de Clichy. Da bi preživel, je svoje modne skice prodajal že uveljavljenim modnim oblikovalcem, med njimi je bil tudi sloviti Louis Feraud. Leta 1970 se je nabralo dovolj, da je odprl svojo prvo prodajalno v Galerie Vivienne. Ker je bil lokal v slabem stanju, ga je obnovil sam. Navdihnjen z mislimi Henrija Rousseauja je stene poslikal z eksotičnimi rožami in butik, v katerem je pripravil tudi svojo prvo modno revijo, poimenoval Jungle Jap. Ime se ni prav dobro prijelo in kmalu je svoje podjetje prekrstil v Kenzo.

"Ko sem odprl prodajalno, se mi je zdelo nesmiselno početi to, kar počnejo francoski oblikovalci, saj sam tega niti nisem znal," je leta 2019 povedal za The South China Morning Post. "Zato sem se stvari lotil po svoje, z željo, da bi bil drugačen. Uporabil sem blago, ki je bilo namenjeno izdelavi kimonov, in blago drugih vzhodnih vplivov," je dodal. Radostno kaotični in načrtno preveliko krojeni kroji, katerih namen je bila simbolna osvoboditev telesa, ne pa njegovo preoblikovanje in določanje, so pospremili slovo od zadrg in drugih pripomočkov za zapenjanje, zapiranje in zategovanje. Njegova liberalna in do naravnih človeških oblik prijazna moda je kmalu pristala na naslovnici revije Elle, kasneje pa še v notranjosti ameriške izdaje revije Vogue. "Njegovih prvih modnih šovov ni bilo mogoče pozabiti," se spominja Gabet. "Tako lahkotno in igrivo je bilo, modeli so bolj plesali in hodili, kot pa da bi predstavljali oblačila, vse je bilo tako daleč od hierarhične vizije francoske visoke mode," doda. Znan po svojem nepredvidljivem humorju je Takada, ki mu je šlo zelo na živce, ko so ga predstavljali kot japonskega oblikovalca, saj se je imel zgolj za oblikovalca, pripravil revijo v cirkuškem šotoru, na kateri je sam jezdil slona, kar je goste zelo zabavalo. Predstavitve njegovih kolekcij so bile legendarne in skoraj nemogoče je bilo dobiti vstopnice zanje. Bil je kultni lik za mlade in mlade po srcu.

Virus je leta 1993 odnesel tudi njegovega partnerja

Z moško modo se je prvič spoprijel leta 1983, ko je zasnoval linijo iz džinsa, dve leti kasneje je na trg poslal svoj prvi parfum, svet se mu je sesul leta 1993, ko je njegov življenjski partner umrl, njegov poslovni partner pa utrpel hudo kap. Takrat se je Takada odločil podjetje prodati korporaciji LVMH Moët Hennessy Louis Vuitton, francoskemu poslovnemu konglomeratu, ki bdi nad nekaterimi najprestižnejšimi znamkami na svetu. Za znamko Kenzo so plačali okoli 80 milijonov dolarjev. Čeprav se je z oblikovanjem še ukvarjal, se ga je naveličal in leta 1999 se je od mode povsem odmaknil, saj se na sceni, na kateri so ritem vse bolj narekovale komercialne potrebe, ni več videl. "Vse se je spremenilo, od načina izdelave oblačil do tega, kako se širijo informacije, in tudi tega, koliko sezon sploh je v modnem letu," je potarnal za The South China Morning Post.

Znamka Kenzo je ostala in se razvijala pod različnimi kreativnimi vodstvi, med drugim sta jo vodila Humberto Leon in Carol Leon, ki je lani v podjetje vrnila nekdaj glavnega narekovalca trendov Felipeja Oliverio Baptista, ki je pri Kenzu še danes kreativni direktor. Nikoli ne mirujejo. Med drugim oblikujejo operne kostume, njihove so bile tudi uniforme, ki so jih leta 2004 na olimpijskih igrah nosili japonski športniki, oblikovati in prodajati so začeli tudi predmete za dom.

Kenzo Takada je umrl sredi letošnjega pariškega modnega tedna, ki je mukoma, kljub številnim koronskim preprekam, vendarle zaživel in preživel. Žive revije so pripravili, a z močno omejenim številom obiskovalcev. Zapoved nošenja zaščitnih mask je ob novici, da je legendarnega Kenza vzel prav koronavirus, tako dobila še večjo simbolno moč. Virus je leta 1990 pokončal tudi njegovega partnerja Xavierja de Castello, ki se je okužil s HIV-om. Da je oblikovalski žar v njem vendarle še tlel, je Kenzo dokazal januarja letos, ko je najavil, da bo na trg poslal novo blagovno znamk s področja življenjskega sloga, ki se bo imenovala K3. Za njim ostala kup odlično opravljenega dela, premikov modne tektonike, lepih oblačil in spominov, ki jih najbolje ponazarja svetovno znana prozorna steklenička njegovega parfuma Flower, v kateri vidimo cvet rdečega maka.