Bilo jih je dvanajst, šest klubov iz Anglije ter po trije iz Španije in Italije. Reakcija, ki jo je sprožila solistična akcija novodobnih baronov, pa je bila dovolj glasna, da so se njihove vrste zredčile. Pučisti so spoznali, da nogomet ni supermarket, kjer se veliki in mali ločijo le po kupni moči. Florentino Perez, predsednik madridskega Reala in kolovodja druščine, ki je še v ponedeljek v zaprti in (kvazi)elitistični ligi videla edino možnost za preživetje, vztraja, da je projekt le ustavljen, realnost superlige pa je na pokopališču. Ne, ker bi se sfižile številke, pokopali so jo strast, čustva, tradicija, ljubezen do igre in drugi, z golimi računovodskimi bilancami neizmerljivi dejavniki.
Samooklicani rešitelji nogometa so najbrž stavili na navdušenje, ko so čez noč oznanili, da gredo na svoje, a so se soočili z uporom, nogometno verzijo gibanja, združenega pod sloganom Mi smo 99 odstotkov. Če odštejemo robote, ki so na spletu z generičnimi zapisi peli hvalnice projektu, in ceneno nabijanje političnih točk veljakov na naši strani Alp, ki so v samovolji dvanajsterice prepoznali poraz osovraženega rojaka na čelu Uefe, je napoved odcepitve sprožila predvsem zgražanje. Ideja o tekmovanju, ki si ga ni treba zaslužiti na igrišču, v njem pa je prostor le za samookronano elito, je za veliko večino zaljubljencev v nogomet pač preveč perverzna, da bi se prijela.
Klubi, ki so s pridom izkoristili ekspanzijo, se v času debelih krav iz milijonarjev spremenili v milijarderje, z bajnimi odškodninami in plačami napihnili mehurček, so med koronakrizo ugotovili, da trenutni model evropskega športnega trga ni več vzdržen. Pa razloga niso našli v svoji grabežljivosti, zapravljivosti in kopičenju dolgov, ki so jim narasli na več kot 2,7 milijarde evrov. Bossi gigantov so pogruntali, da v Uefini ligi prvakov, kjer moraš od časa do časa zraven spustiti kak Maribor, Midtjylland ali Slavio, dobijo premalo. Rešitev? Zagotovljeno mesto v zasebni VIP-loži, kjer se med sabo tolčejo le bogati, njihove bitke pa požirajo množice navijačev, pardon, potrošnikov po celem svetu.
Ekonomski izračun je bil jasen. Šampion trenutno najprestižnejšega klubskega tekmovanja, lige prvakov, blagajno obogati z 80 milijoni evrov iz nagradnega sklada, zgolj za vstop v superligo pa bi si peščica klubov ustanoviteljev razdelila kar 3,5 milijarde evrov. A nogomet je veliko več kot zgolj posel. Biznismeni na čelu (začasno) odcepljenih klubov so pozabili, da je najbolj globalni šport zrasel iz delavskega razreda, da je množice navdušil, z žogo zastrupil, ker je dostopen tako dečku iz brazilske favele, deklici z otočka v Severnem morju kot britanskemu prestolonasledniku, da je postal zgodba o uspehu, ker je z jasnimi, za vse enakimi pravili omogočil sanje in zmage tudi avtsajderjem. Pozabili so, da se navijači v njihova "podjetja" niso zaljubili zaradi debeline lastnikove denarnice, ampak ker so si to zaslužila na igrišču.
Ni pa pozabil preostali nogometni svet. Ni jih bilo malo, ki so protipol požrešnemu kapitalu spoznali v Aleksandru Čeferinu, bliskovit propad superlige oklicali za njegovo zmago. Slovenec na čelu evropske nogometne družine je opravil nalogo, z ostrimi nastopi, celo grožnjami z izključitvijo iz vseh klubskih in reprezentančnih tekmovanj pod zastavo Uefe pritisnil na "ducat umazanih", a zmaga ni njegova. Ko so se navijačem pridružili trenerji in nogometaši, ki niso pozabili, da statusa globalnih superzvezd niso kupili, ampak so zanj trdo garali na igrišču, so prevratniki morali popustiti.
Slovenec na čelu evropske nogometne družine je opravil nalogo, a zmaga ni njegova
Ne tako brutalno, kot so želeli Perez, Agnelli in Glazer, se pa nogometna krajina spreminja. Z vsako reformo se je Uefa približala apetitom največjih, že pred 30 leti v pokal, prej rezerviran izključno za državne prvake, povabila številnejšo zasedbo z najrazvitejših trgov, jih postopoma celo odrešila kvalifikacij in tudi z najnovejšo rekonstrukcijo, predstavljeno prav v obdobju spodletelega puča, krepi njihovo moč. V Nyonu pač dobro vedo, da jim dvoboj tretjega kluba iz Anglije in španskega viceprvaka prinese veliko več kot derbi med prvakoma Moldavije in Gibraltarja, a ob obračanju vrtoglavih zneskov le niso povsem pozabili na tržno manj zanimiva okolja. Vrata lige prvakov bodo za palčke še bolj priprta, vsaj kriterije za skok v raj pa je treba izpolniti na igrišču. Kot v Barceloni tudi v NK Miklavž točno vedo, koliko ovir je treba preskočiti do pokala z velikimi ušesi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
