"Slovenci postanemo evforični, ko začnejo rasti gobe. Pred leti sem v polharskem muzeju na snežniškem gradu videl stare slike, na katerih je prikazano sušenje gob. Seveda, gospoda je lovila veliko divjad, kmetu je milostno dovolila polharjenje in nabiranje gob. Z njimi so si popestrili enolične jedilnike in zato ni čudno, da smo od nekdaj poznavalci gob; očitno se je ta gen samo še krepil vse do današnjih dni. Težko bi našli narod v svetu, ki bi bil tako nor na gobe, kot smo Slovenci," mi je pred časom zatrdil Slavko Šerod, ugleden član Mikološke zveze Slovenije in predsednik mariborskega gobarskega društva Lisička.
Prve znake prihajajoče evforije že beležimo na družabnih omrežjih. "Moji prvi letošnji!" "Moji današnji, a najlepše šele prihaja!" Vse več je fotografij debelušnega, tršatega, temno- ali svetloglavega gobanskega plena in pod njimi vpije na desetine vprašanj istega tipa: "Kjeeeee?!" Odgovori najditeljev so za sprašujoče večinoma neužitni: "Pohorje." (Cca 1000 km2.) "Dolenjska in Bela krajina." (1680 km2.) "Prekmurje." (948 km2.) Odgovori so celo strupeni: "Slovenija." (20.271 km2.)
Vrstijo se nevoščljivi komentarji, da gre za lanske, predlanske fotografije. Zabava me fotografija košare, do roba polne vileda gobic za umivanje posode: "Pišite mi na 'zasebno', če vas zanima, kje sem jih nabrala."
Družabna omrežja prinašajo še en fenomen, zaradi katerega najbrž gredo zdravnikom Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKCL lasje pokonci. Da namreč gobarji objavijo sliko in sprašujejo druge v FB-skupini: "Katera goba je to in ali je užitna?" Pestrost odgovorov je neizmerna in sega od "užitna" do "smrtno nevarna". Ne vem, kateri odgovor zmaga. Tisti, ki je najpogostejši?
"Moj gozd je javna hiša"
V visoki gobarski sezoni se v Sloveniji število gasilcev in gobarjev izenači, morebiti slednji celo prevladajo. Takrat pride med gobarji in lastniki gozdov do pričakovane napetosti in začne se razpravljati o nujnih spremembah. O vinjetah. O mesečnih in letnih dovolilnicah. O inšpektorjih, ki jih je odločno premalo. Kakšen gobar obtiči v gozdu, ker so gume na avtu prerezane. Na "pravih" koncih se pojavijo govorice in zapisi o medvedu, ki se klati "tam okrog". Na Goričkem medved ne vžge, ne bi pa bilo hudo naključje, če bi se spet pojavila pogostejša videnja domnevno pobegle pume.
Očitek lastnika gozda s prekmurskega konca: "Vsi mi dopovedujejo, da je v kapitalizmu privatna lastnina sveta. Ampak moja šuma je kot kakšna javna hiša." Še posebno gorki so lastnikom gozdov gobarji, ki se na spletu ali kako drugače radi pohvalijo, koliko so zaslužili s prodajo gob. Z gobami najbolj bogata in z gobarji najbolj obremenjena rastišča so na Primorskem, Pokljuki, Pohorju in Goričkem.
Inšpekcija: Pridemo tudi na dom!
Že pred leti se je na najrazličnejših spletnih straneh pojavil članek z zanimivo vsebino, ki prav vsako leto ponovno zakroži na spletu. Da so naravovarstveno in mikološko ozaveščeni študentje računalništva izdelali izvirno spletno aplikacijo (in jo toksično poimenovali Mušnica), ki jo je poleg EU finančno izdatno podprla tudi država. Aplikacija omogoča, da lahko inšpekcijske službe z njeno pomočjo avtomatsko zbirajo objavljene fotografije gob, hkrati pa tudi podatke o lastnikih družabnih spletnih profilov, ki so fotografije objavili. Aplikacija gobe na fotografiji natančno stehta, odčita tudi vse kršitve, ki so povezane ali z nabiranjem zaščitenih vrst, ali z nabiranjem gob v neustrezno embalažo, ali z neustreznim čiščenjem gob ... Kršitelji, ki so se spozabili in objavili fotografije nabranih gob, ki presegajo dovoljeno količino dveh kilogramov, bodo dobili na dom položnico s predpisano denarno kaznijo. Najhujše kršitelje (objava polnih prtljažnikov in traktorskih prikolic gob) bodo inšpektorji osebno obiskali, predpisana je zaplemba gob, ki jih bodo morali kršitelji v spremstvu inšpektorjev vrniti na rastišče, natančne koordinate rastišča pa bodo vpisane v centralni spletni register gob, ki bo od letošnjega leta sestavni del nacionalnega naravovarstvenega atlasa in bo seveda javno dostopen ...
In v tem duhu naprej ...
Kljub temu da iz članka kar štrli, da gre za “kozerijo”, vsaka objava pritegne kup besnih komentatorjev. “Sploh se ne zavedamo, kako smo nadzorovani. Na dom bodo poslali inšpektorje. Z denarno kaznijo. Spet hočejo denar z izgovorom na gozdni živelj.” “Kako bodo cepci dokazali, koliko družinskih članov je nabiralo gobe ... mi jih včasih pobiramo v skupini po šest in več ...” Nore gobe delujejo.
Pri nas se je množično gobarjenje pričelo v drugi polovici sedemdesetih; v tem času se je zahodna Evropa že soočala z njihovim izginjanjem. Velik pomen kulinarični plati gob dajejo predvsem Francozi in Italijani - slednji so tudi največji odkupovalci pri nas. V Sloveniji ni jasne razmejitve rekreativnega in komercialnega nabiranja gob. V zbiralnicah in zadrugah se kopičijo tone teh gozdnih sadežev, in kdor prinese deset, dvajset ali trideset kilogramov jurčkov v odkup, bo seveda prinesel tudi podpise družinskih članov vse do petega kolena, če bo treba, ki bodo pričali, da so gobe skupaj nabrali. Vsak samo dva kilograma, seveda!
Dodaten pritisk ustvarjajo še Avstrijci in predvsem Italijani - v obeh državah prostega nabiranja že dolgo ne poznajo več.
Užitni. Vrhunska kvaliteta!
Zanimiva je ugotovitev Andreja Piltaverja, avtorja analize stanja biotske raznovrstnosti na področju višjih gliv. Obstajala je namreč predpostavka, da bi se z izobraževanjem nabiralcev in razširitvijo nabora užitnih vrst v gozdovih ohranilo več gobanov in lisičk. Izkazalo se je, da ljudje danes res poznajo in nabirajo več vrst, a zato ne poberejo nič manj gobanov in lisičk. Slavko Šerod: "Pokažite mi 'poštenjaka', ki bo šel mimo jurčka, četudi nosi v košari že dovoljena dva kilograma!"
Da množično nabiranje gob ne vpliva pomembno na "proizvodnjo" gob, že vemo. In uredba o dovoljenih dveh kilogramih pravzaprav nima kake strokovne podlage. Dandanes celo najbolj pišmevuhovski gobarji ne nabirajo več v plastične vrečke, ampak v trde košare in razširjajo trose po gozdu. Gozdni sistem pa res zamajejo spremljajoče aktivnosti tisočev gobarjev: zaradi vznemirjene divjadi se povečuje škoda po divjadi, gozdne poti in brezpotja so preobremenjeni z vozili, gozdarji se mučijo s sajenji in vzgajanji dreves, potem pa ta drevesca nekdo izpuli ali polomi, ker se je pač moral nečesa oprijeti, ko mu je zdrsnilo, ali pa si je tako pomagal v breg. Ker mu preprosto ni mar.
Zapišimo še za konec, da zadnja leta v gozdovih narašča število ljudi, ki poleg košar nosijo tudi plastične vrečke. Vanje ne nabirajo gob, ampak pobirajo malomarno odvržene pločevinke, plastenke, robčke, cigaretne škatlice ... Očitno se tudi gobarji enako kot gobe delijo na užitne in neužitne. In za te, ki ob iskanju gob še čistijo gozd za drugimi, lahko zapišemo kar v gobji kulinarični kategoriji: Užitni. Vrhunska kvaliteta.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
