Urad za komuniciranje nekoč in danes: Strokovna služba sredi temačne epizode

Poskus onemogočanja postavljanja novinarskih vprašanj na vladnih tiskovnih konferencah, depeša o komunističnih medijih in večmesečna neusmiljena blokada financiranja Slovenske tiskovne agencije (STA). To so odmevne zgodbe, ki so se zvrstile v času aktualne vlade in so neposredno povezane z osrednjim vladnim komunikacijskim telesom - Uradom vlade za komuniciranje (Ukom). Krmilo urada je z nastopom tretje vlade Janeza Janše marca 2020 po enotedenskem direktorovanju nekdanjega poslanca SDS Mira Petka pristalo v rokah Uroša Urbanije, nekoč novinarja in urednika, sicer pa enega ustanovnih članov SDS naklonjene Nova24TV. Pod njegovim vodstvom se je splošni javnosti morda manj znana strokovna vladna služba v številnih manevrih odmaknila od svojega bistva, prestopila ustaljene okvire delovanja in presegla razsežnosti preteklih spodrsljajev.

Kako aktualni direktor Urbanija razume vlogo Ukoma, za kaj si na tej funkciji prizadeva in kakšen odnos naj ima po njegovem urad do medijev, vlade in javnosti, so vprašanja, ki smo jih naslovili na urad. Ostali smo brez personaliziranega odgovora, skupaj z definicijo Ukoma kot samostojne strokovne službe vlade pa prejeli pojasnilo, da so naloge urada določene v sklepu o nalogah Ukoma. Informirati javnost o delu vlade, organizirati komunikacijske kampanje in skrbeti za neovirano komunikacijo med vsemi deležniki - vlado, mediji in javnostjo - naj bi sicer bile ene osnovnih funkcij urada, katerega zametki segajo v leto 1945. Iz tiskovnega urada, republiškega komiteja za informiranje, ministrstva za informiranje se je prelevil do današnjega vladnega urada za komuniciranje. Vodila so ga številna znana imena, ki so redko presegala mandate vlad: Gregor Krajc, Zdenka Jagarinec, Marta Kos, Anže Logar, Alja Brglez, Stane Stanič, Jelko Kacin …

Vse bolj aparat stranke SDS

"Vladne komunikacije smo razumeli kot demokratično obvezo vlade in njenih institucij, izhajali smo iz načela, da vlada dolguje državljanom učinkovito vodenje, vodenje pa izhaja iz učinkovitega komuniciranja," pravi nekdanja veleposlanica v Švici in strokovnjakinja za komuniciranje Marta Kos, ki je urad za informiranje vodila med letoma 1997 in 1999. Kot pravi, mora vsaka dobra vlada pri državljanih iskati podporo za svoje projekte, razprave o pomembnih temah na relaciji vlada-javnost pa so možne le, če je javnost obveščena o tem, kaj in kako dela vlada in kaj načrtuje. Spominja se, da to tudi pod takratno vlado ni bilo peprosto: "Predsednika vlade Janeza Drnovška smo, recimo, kar dolgo morali prepričevati, da je dovolil nekajminutno snemanje na začetku vsake seje vlade. Ali da smo lahko medije še pred sejo vlade obvestili o najpomembnejših točkah razprave na njej."

Ob tem ne pozabi: "Naše poslanstvo je bilo tudi, da smo začeli sistematično graditi odnose z mediji, ki se ne zgodijo sami po sebi." Mediji so po njenem mnenju zaveznik vlade, vendar so to lahko le, če se vlada do njih profesionalno obnaša: "S tem, ko sta sedanja vlada in njen Ukom mnoge medije naredila za svoje sovražnike in jih začela deliti na 'prave' in 'neprave', škodita ne le medijem in sebi, temveč predvsem slovenski demokraciji." Tudi zato je kritična do zapleta z STA: "Predvsem sem žalostna, kako predsednik vlade in njegova podaljšana roka, direktor Ukoma, pobalinsko in patološko uničujeta ne samo svoje lastno podjetje, ampak tudi institucijo, brez katere si razvoja medijev in s tem tudi razvoja demokracije v samostojni Sloveniji ne moremo predstavljati. Tako, kot si ga ne moremo predstavljati brez javnopravne RTV Slovenija."

Kosova problematizira, da Ukomu v preteklosti ni uspelo zadostno razmejiti med strokovnjaki za odnose z javnostmi, ki so javni uslužbenci in stalnica v službah za odnose z javnostmi, ter drugimi strokovnjaki, ki prihajajo na ministrstva in v vladne institucije po politični liniji. "Toliko zaposlenih po strankarski, torej SDS-liniji, kot jih je trenutno v Ukomu, ni bilo še nikoli. In Ukom se iz strokovne službe vlade, kar bi moral biti po sklepu o nalogah Ukoma, vse bolj spreminja v agitpropovski aparat najmočnejše koalicijske stranke," je kritična. Prepričana je, da v uradu ni prostora za strankarske ljudi, ti naj bodo po njenem v kabinetu predsednika vlade in naj se z njegovo zamenjavo zamenjajo tudi oni: "V Ukomu pa naj bo kontinuiteta, saj bo le tako lahko izvajal svoje v predpisih opredeljene naloge."

Veliko delo v prelomnih trenutkih

Kosova meni, da je v razvoju urada prišlo do pomembnih in dobrih sprememb leta 2004, ko so v času prve Janševe vlade razmejili funkcijo direktorja Ukoma in tiskovnega predstavnika vlade. Kot smotrno odločitev vidi tudi preimenovanje iz urada za informiranje v urad za komuniciranje, s čimer so prišle do izraza tudi druge funkcije, ne zgolj informiranje. Posebnega časa pred tem se spominja Alja Brglez, ki je urad vodila leta 1999 ter med letoma 2001 in 2002: "Bili so ne samo drugačni načini sporočanja o delovanju vlade, ampak tudi pričakovanja in hitrosti. Naloga urada za informiranje je bila, da je obveščal javnost o delovanju vlade na rednih tedenskih tiskovnih konferencah." Bil je čas zelo pospešenega vključevanja v Evropsko unijo, kar je narekovalo tudi delo Ukoma. "Naše delo je bilo, razen osnovnega sporočanja o delovanju vlade, v veliki meri posvečeno pripravi na referendum za vstop v Evropsko unijo in Nato. Bilo je zelo veliko programov obveščanja, posvečenih prav temu seznanjanju s pričakovanji, kako drugačno bo življenje v uniji. Nekaj dobrih praks smo jemali iz Evrope, zelo veliko pa smo si jih skušali sami izmisliti," razlaga. In še: "Nismo želeli biti propagandisti, želeli smo argumentirano prepričati ljudi, tako da se včasih rada v spominih vrnem na tiste naše akcije, ker se mi zdi, da bi še danes izpolnile vse kriterije verodostojnega in korektnega obveščanja."

Brglezova sicer Ukom vidi kot institucijo, ki se mora zahtevam in spremembam v medijskem prostoru ter načinu komuniciranja z javnostmi stalno prilagajati: "Zdi se mi, da je v teh službah danes zelo težko, ker je skorajda vsak lahko medij. Morda se je njihovo poslanstvo nekako izpelo, pa je zdaj potreba po nečem drugem." Danes vodja kabineta predsednika države Boruta Pahorja sicer s tega gledišča ocenjuje, da je funkcija Ukoma nenadomestljiva, četudi so načini komuniciranja težje ukalupljeni: "Zelo težko bi bilo brez Ukoma kot službe, ki ima vse vzvode in možnosti, da organizacijo dogodkov izpelje na primernem nivoju, tudi v skladu s pričakovanji tujih javnosti."

Krmarjenje med dvema poloma

Poleg Brglezove, ki meni, da so bivši direktorji urad vsak po svoje zaznamovali, delno zato, ker gre za človeka, ki je obraz komuniciranja javnosti, se je na direktorski položaj dvakrat doslej zavihtel tudi Anže Logar, zdaj minister za zunanje zadeve iz vrst SDS. Prvič je Ukom vodil v času prve Janševe vlade, drugič v času druge Janševe vlade. Iz prvega mandata zeva zgodba, ko je urad novinarjem, ki so bili v Sloveniji ob predsedovanju Slovenije Evropski uniji, posredoval gradiva s citati slovenskih novinarjev in urednikov. Ti naj bi dokazovali, da v Sloveniji vlada popolna medijska svoboda, a so nekateri novinarji kasneje opozorili na besede, izvzete iz konteksta. Nenavadno se je Logarjev prvi mandat tudi zaključil, spomnimo, da je bil s funkcije ob prihodu nove vlade razrešen, takratni premier Pahor pa se mu je za to opravičil. Ponudil mu je službo v kabinetu, Logar pa ga je - zavrnil.

Pod takratno vlado je urad vodila nekdanja diplomatka v Parizu Veronika Stabej, nato Darijan Košir, takrat Delov urednik in novinar. Prepričan je, da so direktorji razpeti med dvema poloma: "Na eni strani je bila težnja urada in strokovne javnosti, kaj naj bi urad bil, strokovna institucija, ki vlado in kabinet predsednika vlade podpira s strokovnimi stališči do komuniciranja vladnih politik. In to je v neki fazi, zlasti v fazi vstopanja v Evropsko unijo in Nato, delovalo." Nadalje pa Košir pravi: "Druga težnja, ki se je pojavila kasneje, zlasti pa s prvo Janševo vlado, je bila pa ta, da se urad spremeni v piar službo predsednika vlade. In med tema poloma smo direktorji krmarili, kolikor smo lahko." Naloga urada naj bi po Koširju v izhodišču bila, da vsem odločevalcem pripravlja smotrne komunikacijske okvire: "Ali so to širše teme, od vstopa Slovenije v Evropsko unijo, Nato, prevzema evra, ali pa posamezne kampanje, kot smo imeli recimo pokojninsko reformo." Prav zadnja je pod Koširjevim direktorovanjem sicer odmevala, po tem, ko je urad namenil skoraj pet tisočakov za predreferendumski spot s kontroverzno udeleženko resničnostnih šovov Urško Čepin. "To je preresna stvar, da bi si lahko tisti, ki smo odgovorni za uspeh te reforme, privoščili šalo ali hec na ta račun," je bil takrat nezadovoljen Pahor.

Urad je več kot samo direktor

Ena od še vedno aktualnih težav urada je, da funkcija njenega direktorja ni bila nikdar dorečena do potankosti, meni Košir. Direktor, ki vladi po funkciji skuša pomagati osmisliti komunikacijske kampanje in to, kako vlada naslavlja javnost, je zato zdaj po njegovem postal politični govorec predsednika vlade: "Če danes pogledate komuniciranje vlade na twitterju, to ni več komuniciranje vlade, to je komuniciranje enostranskih stališč, ki niso vladna, ampak so praviloma stališča predsednika vlade, celo stranke SDS ali posameznih politikov stranke SDS. Tega mi nismo nikoli počeli." Da je povsem razumljivo, da ima "nova opcija" s prihodom na oblast pravico kadrovati ljudi, ki jim zaupa, meni bivši državni sekretar in vodja urada v času vlade Alenke Bratušek Matija Sevšek, vendar zgolj lojalnost po njegovem ne bi smela biti edini kriterij za zasedbo funkcij. "Urad namreč ni ena sama oseba, direktor, temveč je tam veliko ljudi, ki v Ukomu delajo že leta, so profesionalni, nepristranski in poskušajo uradu dajati neko kontinuiteto verodostojnosti, resnosti in objektivnosti. Žal uradu to vedno ne uspeva v celoti, saj ga v določenih obdobjih vodijo ljudje, ki prinesejo drugačne vrednote in cilje. Prepričan sem, da bo Ukom preživel tudi sedanje temnejše trenutke in bo svoje poslanstvo nadaljeval, kot je bilo od začetka zastavljeno," pravi Sevšek, ki je bil na funkciji direktorja Ukoma kratek čas in se kasneje preselil v premierkin kabinet.

Prijemi za poenotenje

Po Sevšku je vrh urada zasedel Boštjan Lajovic, nekdanji novinar, zdaj piarovec na infrastrukturnem ministrstvu, ki meni, da je Ukom največji kakovostni preskok dosegel, ko se je iz urada za informiranje prelevil v urad za komuniciranje. Slednjega je po njegovih navedbah vse manj, več pa enostranskega informiranja: "Javni vtis je, da je Ukom morda zanemaril ne samo komuniciranje, ampak je preveč tudi oziranja na dnevnopolitične interese na račun stroke in temeljev komuniciranja. Državljanke in državljane, medije in vsesplošne javnosti pa je treba informirati, kolikor je mogoče široko in korektno." O vlogi direktorja urada pa razmišlja tako: "Vlogo piarja sem vedno razumel, da manj ko se te, tako kot nogometnega sodnika, vidi, boljše je. Izogibal sem se vsem možnim nastopom v javnosti, sebe nisem postavljal v ospredje, ker se mi to ni zdelo pomembno." Direktor Ukoma ni funkcionar, pač pa "uradnik na položaju", kot to mesto opredeljuje zakon, pravi Lajovic: "To bi po mojem mnenju vsakokratni direktor urada moral upoštevati, ker se narava in logika funkcionarskega dela od uradniškega razlikuje." Direktor urada za komuniciranje mora po njegovem mnenju skrbeti za to, da usklajuje ministrstva, da govorijo z enotnim jezikom: "Kar je seveda težko, ker so vlade koalicijske in ima vsaka stranka svoje interese. Zgodi se, da so ministrstva pod ali pa nad mizo v koliziji, in delo, da skrbiš, da v javnosti izpade, da vsa vlada igra na isti gol, če ostanem pri nogometni metaforiki, je lahko zelo naporno." Eden poskusov poenotenja komunikacije takratne vlade Mira Cerarja so bila sicer tudi, spomnimo, priporočila urada ministrom o tem, kako in kje je primerno, da se pogovarjajo z novinarji. Tega smo se spomnili tudi v tem mandatu, ko Ukom nekaterim vladnim predstavnikom ni podal soglasja za medijske nastope.