Matjaž Gruden
V tako pomembnem trenutku je še prav posebej pomembno dati besedo mladim. Ta pandemija jim je ukradla več kot eno leto. Ukradla jim je izkušnje in čustva, ki jih potrebuje vsak mlad človek. Ukradla jim je zabavo in prijateljstva, ki za vedno oblikujejo ljudi. Ukradla jim je priložnosti za rast, za učenje in tvegane izzive. In bolj kot karkoli drugega je povzročila, da se je toliko ljudi - mladih in starih - počutilo tesnobno, osamljeno in je imelo manj nadzora nad svojim življenjem in svojo prihodnostjo. Prvič v generaciji več ljudi skrbi, da njihovim otrokom ne bo bolje od njih. To kaže, da potrebujemo novo obliko solidarnosti in socialne pravičnosti med generacijami."
Tako odločna je bila 9. maja lani predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, ko je v Strasbourgu govorila na slovesnem odprtju Konference o prihodnosti Evrope. Komisija in njena predsednica sta se dobro zavedali, kakšni izzivi so pred Evropo, še posebej v odnosu do mladih. Konferenca je bila predstavljena kot priložnost, da se ponovno vzpostavi in okrepi zaupanje Evropejcev v evropski projekt. Da se evropskim državljanom, zlasti mladim, da priložnost, da povedo, kakšne Evrope si želijo. Ker s takšno, kot jo imajo danes, mnogi niso zadovoljni. In nekateri med njimi se prepoznavajo v alternativah, vključno v takšnih, kot je dejal takratni predsednik slovenske vlade, "ki imajo morda nekoliko drugačne poglede na prihodnost EU od mainstreama."
Teh sploh ni malo. Dobrih osem mesecev po otvoritvi konference v palači Evropskega parlamenta v Strasbourgu je Eric Zemmour v Palači športov v Parizu tri dni pred prvim krogom nedavnih francoskih predsedniških volitev zbral več kot pet tisoč mladih podpornikov svojega političnega gibanja Reconquete. Mladinsko krilo kandidata skrajno skrajne desnice, ki se sicer imenuje Generacija Z, kar je od 24. februarja malce nerodno, a ne povsem zgrešeno, je navdušeno vzklikalo in ploskalo govorom svojega junaka in njegovih pajdašev. Zemmourju se je na odru pridružila Marion Maréchal, nečakinja Marine Le Pen, ki je teto politično zapustila zaradi njene prevelike "zmernosti". Rafali aplavzov so spremljali izjave podpore madžarskemu predsedniku vlade Viktorju Orbanu, ki je učinkovito utišal kritične medije, si pokoril sodstvo in prepovedal javno izražanje homoseksualnosti. Eno največjih presenečenj v nenadnem pohodu Erica Zemmourja na francosko politično sceno, ki se je začela lani jeseni, je bila številnost mladih med njegovimi podporniki. Ericu Zemmourju je sicer sčasoma pojemala sapa in je na koncu dobil precej manj glasov, kot je to kazalo še nekaj mesecev pred volitvami.
Pa vendarle, če njegovim glasovom prištejemo še tiste, ki so glasovali za "zmernejšo" skrajno desničarko Marine Le Pen, ki je v drugem krogu dobila več kot štirideset odstotkov podpore francoskih volivcev, se izkaže, da je med francosko mladino zelo veliko razumevanja in podpore za ideje skrajne desnice. Če pa v sliko vključimo še generacijski razrez podpornikov skrajno levega Jean-Luca Mélénchona, ki je med vsemi kandidati dobil največ podpore med mlajšimi od 35 let (Macron je tukaj šele na tretjem mestu), je slika francoske mladine glede podpore evropskemu povezovanju še bolj skrb vzbujajoča. Mélénchona in skrajne desnice seveda ne gre metati v isti koš, glede večine vprašanj so njihova stališča diametralno nasprotna. Razen glede odnosa do Evropske unije. Tu jih druži izrazit evroskepticizem, ki je v francoskem političnem prostoru postal prevladujoč, in to še posebej med mladimi. Mélénchon je bil v prvem krogu tik za petami Le Penove in si, sedaj v povezavi z drugimi levimi strankami, lahko obeta zgodovinski uspeh na prihajajočih junijskih parlamentarnih volitvah.
Če je zamik v desno in stran od Evrope zelo izrazit v Franciji, pa to ne pomeni, da podobnih trendov ni zaznati tudi drugod. Ne gre le za zavračanje evropskega povezovanja, ampak tudi za odmik od demokratičnih vrednot, na katerem temelji. Pred leti sta Roberto Stefan Foa in Yascha Mounk objavila raziskavo Nevarnost dekonsolidacije - demokratični odklop; v njej ugotavljata med drugim, da do podobnih pojavov prihaja v večini zahodnih demokracij. Na primer na Nizozemskem, ki sicer velja za zgleden model liberalne demokracije, pa vendar se le eni tretjini mladih Nizozemcev zdi pomembno živeti v demokraciji. Povedano drugače, dvema izmed treh se fučka, ali bodo živeli v družbi, v kateri so vsem zagotovljene človekove pravice in politične svoboščine in v kateri se državljani lahko svobodno odločajo o tem, kdo jih bo vodil. Do podobnih zaključkov sta leta 2020 prišla tudi Timothy Garton Ash in Antonia Zimmerman, ki ugotavljata, da več kot polovica mladih v Evropi glede uspešnih odgovorov na okoljske spremembe bolj zaupa avtoritarnim režimom kot demokratičnim voditeljem.
Nad zgornjimi podatki moramo biti upravičeno zaskrbljeni, a preden se začnemo zmrdovati nad odnosom mladih do demokracije in njenih institucij, poglejmo najprej, kakšen je odnos teh institucij do mladih. Živimo v času neprestanih kriz, od ekonomskih do socialnih, političnih, varnostnih in okoljskih. Prizadevajo nas vse, a ne vse enako. Vsakič znova, ko smo soočeni z novo globalno krizo, se zdi, da mladi po pravilu dobijo dvojno porcijo njenih negativnih posledic. Napadi na civilno družbo, pandemija, porast populizma, socialne neenakosti, okoljska kriza in vojni spopadi. Živimo v družbah, ki mlade, redno in po pravilu, puščajo na cedilu, jih izpostavljajo posledicam, ob tem pa jih ne vključujejo v procese odločanja, ki naj bi te težave reševali. Po raziskavi Evropskega mladinskega foruma je več kot polovica mladinskih civilnih organizacij v Evropi zaskrbljenih, da jim svobodno izražanje kritičnih mnenj lahko prinese težave z oblastmi. Če se v teh okoliščinah med mladimi, tudi tistimi, ki sicer zavzeto verjamejo v demokratične vrednote, naseli seme dvoma, predvsem pa jeze, to torej ne bi smelo biti nobeno presenečenje.
Mladi so, v veliki meri upravičeno, izgubili zaupanje v institucije demokracije. Niso postali pasivni, tega si glede na obete v prihodnosti seveda ne morejo privoščiti, le svoje angažiranje so obrnili drugam, v proteste in alternativne načine političnega udejstvovanja, predvsem na družbenih omrežjih, a tudi v alternativne ponudbe družbenih ureditev, vključno s tistimi, ki ne temeljijo na demokratičnih vrednotah. Populizem temelji na ciničnem izkoriščanju pogosto zelo upravičenega nezadovoljstva in pri mladih jim gre ta manipulacija pogosto še bolje od rok. Zato ker so še bolj izpostavljeni in bolj jezni, pa tudi zato, ker nimajo izkušnje zgodovinskega spomina, da bi razumeli, kaj se mladim ljudem lahko zgodi oziroma kaj se je mladim ljudem dogajalo - in se dogaja - v družbah, v katerih ni bilo človekovih pravic, svobode in spoštovanja človeškega dostojanstva. Demokratičnemu odklopu, o katerem sta govorila Foa in Mounk - in vsem nevarnim posledicam, ki jih lahko ima za evropsko stabilnost in varnost v prihodnosti -, se ne bomo mogli izogniti, če nam ne bo uspelo premostiti brezna nezaupanja med mladimi - pa ne samo njimi - in institucijami. Ključno pa je, da se zavedamo, da je breme te odgovornosti predvsem na institucijah. To velja za vse nivoje, od lokalnih do nacionalnih in tudi evropskih. Evropska unija je svojim državljanom in še posebej mladim Evropejcem ostala dolžna marsikaj. Eksplozija populizma in iliberalizma v Evropi je v veliki meri posledica načina reševanja nekaterih kriz iz preteklosti, zlasti tiste finančne iz 2009., ne le s strani posameznih držav, ampak tudi evropskih institucij. Koketiranje z ekonomskim neoliberalizmom je mnoge odvrnilo od vrednot liberalne demokracije.
Mladi nimajo izkušnje zgodovinskega spomina, da bi razumeli, kaj se mladim ljudem lahko zgodi oziroma kaj se je mladim ljudem dogajalo - in se dogaja - v družbah, v katerih ni bilo človekovih pravic, svobode in spoštovanja človeškega dostojanstva
Po drugi strani je Evropska unija tudi tista, ki lahko s svojim vplivom, podporo, ustreznimi politikami in lastnim ravnanjem najbolj pripomore, da se stvari obrnejo v drugo smer. Pomembno je, da iz preteklih napak in spodrsljajev izvleče prave nauke. Ključno je, da postane uspešna in učinkovita v prepoznavanju legitimnih pričakovanj svojih državljanov in odzivanju nanje - glede varnosti, socialne pravičnosti, zaposlitev, izobraževanja, zdravja, okolja. To so poti do utrditve evropskega modela sožitja. Proti nacionalizmu, populizmu in vračanju v preteklost se ne moremo boriti zgolj s pridiganjem in parolami. Spodbudno je, da se evropske institucije tega vse bolj zavedajo.
V zadnjem sedemletnem proračunu EU (2021-2027) je programu Erasmus+ namenjenih dobrih 21 milijard evrov. Čeprav gre za veliko denarja in za povečanje sredstev glede na prejšnje finančno obdobje, je vsota vendarle precej nižja, kot jo je v pripravi proračuna predlagala Evropska komisija. Težava je v tem, da evropske institucije v prepoznavanju in odzivanju na upravičena pričakovanja evropskih državljanov nimajo nedeljene podpore vseh držav članic. Na to žal vse bolj kaže tudi usoda konference o prihodnosti Evrope, ki so jo pred dnevi zaključili s precej manj pompa in fanfarami kot ob otvoritvi pred letom. Še preden se je črnilo na poročilu konference in priporočilih sodelujočih evropskih državljanov do konca posušilo, pa je že dober ducat držav članic s severa in vzhoda Evrope, s Slovenijo vred, podpisalo izjavo, ki na kratko sporoča, da večine teh priporočil niti za prmejduš niso pripravljeni sprejeti.
"Evropo, ki deluje, že imamo. Ni nam treba hiteti z institucionalnimi reformami, da bi dosegli rezultate," so samozadovoljno zapisali. Dragi moji državniki, mi očitno ne živimo v isti realnosti. Če je Evropa že danes tako super duper, zakaj ste pa potem šli nadlegovat ljudi in jih spraševat o spremembah, ki si jih želijo? Vsaj za del evropske politike je šlo pri konferenci očitno zgolj za mimikrijo demokratičnega odločanja in vključevanja državljanov. Za prefrigano fingiranje sprememb, namenjenih zgolj temu, da se nič ne spremeni. Namesto da bi bila konferenca priložnost za ponovno vzpostavitev zaupanja, lahko doseže prav nasproten učinek. Ljudje ne marajo, če jih vodimo za nos.
Pamet v roke, gospoda politiki, manj arogance in več posluha za pričakovanja državljanov. Če ga boste še dolgo tako lomili, se lahko zgodi, da bomo namesto Evrope, ki smo si jo želeli, dobili Evropo, ki smo jo že imeli. In komaj preživeli.
