Vojni minister

Direktorico Muzeja narodne osvoboditve Maribor sem ob več priložnostih dražil, naj razstavi več orožja ali celo ustanovi muzej orožja, saj bo s tem imela zagotovljene obiskovalce - otroke, ki jih pokalice pač iz ne povsem pojasnjenih razlogov privlačijo (verjetno sicer nekoliko manj od generacij, ki so se šle partizane in Nemce ter kavbojce in indijance), pa seveda fante in moške, ki imajo nekako že v genih zapisano ljubezen do orožja. Direktorici sem v šali predlagal celo, naj opusti rdečo muzejsko nit - torej promocijo muzeja za mir. Kako paradoksalno: ustanova, ki praktično sedi na kupu orožja, promovira mir. Opozarja na to, kaj se zgodi, ko v roke vzamemo puške in ko zapoje mitraljez. Prav zbirke muzeja nam pripovedujejo zgodbe o tem, da je orožje, žal, včasih pač tisto zadnje, skrajno sredstvo, ko je treba zavarovati družino, dom in domovino, pripoveduje pa predvsem o tem, v kakšno zver se lahko spremeni (zakompleksan ali od propagande napihnjen) človek, ki odet v uniformo pomembnosti in z orožjem moči stopi na pot vojnih grozodejstev in vojnih zločinov. Zato je vsak muzej, ki si namesto tetovirane taboriščne številke na kožo poslanstva zapiše mir, tako dragocen.

Kam bo zgodovina zapisala in kasneje še muzeji umestili sedanjega obrambnega ministra, je vprašanje za milijon dolarjev, zato velja ostati kar v sedanjosti. Fotografije z vojaških poligonov, ki jih njegovi piarovci zdaj že vsakodnevno zlivajo na socialna omrežja, razkrivajo neizpodbitno dejstvo: pojma nimajo, kaj delajo. Če bi minister imel sposobne piarovce ali vsaj svetovalce za promocijo, nobena od fotografij, ki so na omrežjih sprožile nepopisno norčevanje, ne bi zagledala luči sveta. Usposobljen in inteligenten človek, ki zaseda položaj oblikovalca ministrove javne podobe, mora razmišljati vsaj korak (ali dan) naprej. Predvideti in oceniti mora, kaj bo sporočilo povzročilo v javnosti, ki ima danes (na veliko žalost politikov) na voljo milijon kanalov, skozi katere sporoča svoje misli in ocene (ter, seveda, fotomontaže). In ministru odsvetovati objave, če ne že preprečiti. Pravi piarovci to znajo. Tudi če si nakopljejo ministrovo jezo in tudi če se ministru "še tako fajn zdijo" in je nanje neizmerno ponosen.

​Drugi, zagotovo pa največji problem je minister sam, ker še ni dojel, da ni načelnik generalštaba, kaj šele vojni minister, pač pa minister za obrambo. Civilna oseba, katere pomembna naloga - med drugimi - je, da vojska nikoli ne prestopi praga vojašnice, da bi se vmešala v notranje zadeve, in da je pod učinkovitim civilnim nadzorom. Kaj se zgodi, ko se te meje zabrišejo, smo lahko ne nazadnje videli v nekdanji SFRJ, predvsem z zadnjim jugoslovanskim obrambnim in uniformiranim ministrom - generalom Veljkom Kadijevićem. Ali pa z izvedenimi državnimi udari po svetu, za katerimi po navadi stoji vojska. Ne govorimo o tem, da bi se to lahko zgodilo pri nas, a strogo ločevanje civilnega in vojaškega dela je še danes vtkano v vse moderne demokracije. Zaradi slabih izkušenj iz zgodovine. Paradiranje z uniformo ali sodelovanje pri vojaških vajah ali usposabljanju zato k ministrskemu položaju ne sodita in te meje med vojsko in obrambnim ministrstvom, ki bi morale biti zacementirane, minister s svojim početjem neizpodbitno briše. Da si srajco umaže načelnik generalštaba, je normalno, da se orožjem igra minister za obrambo, pa ne. Dobro, kakšen pilotski jopič in daljnogled pri opazovanju vaj ali usposabljanju vojske že, kaj več pa, žal, ne, naj je minister še tako ponosen nase.

Številnih pozivov, naj vojski in ministrstvu vendarle prihrani salve norčevanja v javnosti, minister, kakor kaže, ne misli poslušati. Te dni je našel celo izgovor, zakaj je dobro, da se vozi s tanki, meče bombe in v roke jemlje orožje. Da se je, pozor, zaradi fotografij "v enem dnevu javilo 22 kandidatov za prostovoljno služenje vojaškega roka". Da je bil cilj torej dosežen. Da če zmore on, zmore vsakdo. Prijemi, kako v vojaške vrste ob splošno katastrofalno ocenjenem stanju v Slovenski vojski pritegniti čim več mladih, so lahko različni, a, kot kaže, se je minister problema lotil na napačni strani. S promocijo sebe. Če bi morali v bližnji preteklosti najti primerljiv fiasko, je to najbrž angažma Urške Čepin v promociji pokojninske reforme. Vsi so govorili o tem, zgodilo pa se ni nič pretresljivega ali prelomnega. Samo škoda.

In še zadnja ministrova napaka. Pozabil je na tisto ključno, o čemer pišemo na začetku - mir. Slovensko vojsko imamo za mir. Minister mora propagirati mir. Severnoatlantsko zavezništvo je bilo vzpostavljeno za mir. EU je bila ustanovljena za mir. Še pokojni Josip Broz je, sedeč na (vsaj na papirju) močni vojski - v vsakem drugem stavku omenjal mir. Še svoja potovanja je imenoval poti miru. Zdi se, da je imel dobre svetovalce.