Zaključek delniške zgodbe: Mercator od Jankovića in Janše do ruskih bank

Ob skorajšnjem celotnem prenosu lastniških deležev Mercatorja na naslednico Agrokorja, Fortenova grupo, si osvežimo spomin, kako je potekala pot Mercatorja v brezno bankrotiranega Agrokroja in kdo je pri tem sodeloval. Po devetih neuspešnih poizkusih prodaje Mercatorja je v četrtek, 26. junija 2014, po dnevu državnosti in na polovici takratne predvolilne kampanje, Agrokor ob asistenci Evropske banke za obnovo in razvoj, One Equity Partners, Blackstone Group International Partners LLP vplačal 485 milijonov evrov, ki jih je zanj na svetovnih trgih zbrala Deutsche Bank v obliki PIK-obveznic. 172 milijonov evrov kupnine je šlo konzorciju prodajalcev, najprej 172 milijonov evrov za 53-odstotni delež in nato še 220 milijonov evrov za dokapitalizacijo Mercatorja v obliki podrejenega dolga. Denar je bil na računih v petek, 27. junija, ko se je zgodila tudi preknjižba delnic na koncern Agrokor. Točno opoldne je Agrokor na svoji spletni strani, v Sloveniji pa v sporočilu za javnost naznanil, da zaključuje proces nakupa večinskega deleža Mercatorja in da bosta obe družbi skupaj s 64 tisoč zaposlenimi letno ustvarili za sedem milijard evrov prihodkov. Ta dan malo po 13. uri se je Ivica Todorić pripeljal na sedež Mercatorja v Ljubljani, kjer se je sestal s predstavniki sindikatov in upravo družbe. Seznanil jih je s svojo poslovno strategijo in željo, da Mercator postane uspešno regijsko podjetje. Dejal je še, da se je za prevzem zadolžil, zato mu je prvemu v interesu, da ta posel uspe.

Todorić: "Boste videli, kakšen čudež bo to"

Čeprav so nekateri hrvaški mediji napovedovali večerno zabavo za več sto povabljenih gostov na Todorićevem posestvu pri Kulmerjevih dvorih pod Sljemenom, šampanjcev javno niso odpirali. Televizijski ekipi, ki je Todorića srečala na sprehodu s soprogo, je hrvaški "trgovski ban", kot so ga imenovali, dejal, da imajo preveč dela, da bi proslavljali, in se pohvalil, da je še iz vsakega podjetja, v katero je vstopil, napravil svetovno primerljivo družbo. In da bo tako tudi v primeru Mercatorja. "Boste videli, kakšen čudež bo to," je še dodal.

A v čudeže takrat niso verjeli slovenski politiki - z izjemo Virantove Državljanske liste so se družno upirali prodaji, vendar so storili bore malo, da bi jo zaustavljali ali celo preprečili. Dokončna prodaja Mercatorja je bila zakoličena že 14. junija 2013, februarja 2014 so tej pogodbi dodali aneks, s katerim so delničarjem znižali ceno za 34 evrov, s 120 na 86, razliko so nakazali bankam. Alenka Bratušek, takratna predsednica vlade v odhodu, je sicer poklicala na zagovor predsednika uprave NLB Janka Medjo, prvega nadzornika NLB Gorazda Podbevška in šefa SDH Mateja Pirca, da bi ji zagotovili zavarovanje delovnih mest in slovenskih dobaviteljev, krivdo za prodajo Mercatorja pa zvalila na vlado Janeza Janše, ki je avgusta 2005 državne deleže prodala Pivovarni Laško Boška Šrota in Istrabenzu Igorja Bavčarja. Oba sta se kasneje zaplezala z menedžersko-lastniškimi manevri in končala za rešetkami na Dobu. Bratuškova je takrat začasno zaustavila tudi vse privatizacijske postopke do imenovanja nove vlade. Za Mercator prepozno, četudi je takratni gospodarski minister Metod Dragonja ocenjeval, da podjetja ne bi bilo treba prodajati, in opozarjal na problematiko načina financiranja prevzema s tveganimi visokodonosnimi finančnimi derivati, ki bodo poslabšali tudi poslovanje Mercatorja. Zoran Janković, takratni predsednik Pozitivne Slovenije, nekdanji prvi mož Mercatorja in njegov delničar, pa je menil, da je prodaja delnice po ceni 86 evrov sramotno dejanje, zato je bil zanj dan, ko je Agrokor kupil Mercator, tragičen. Seveda je ob tem imel svojo računico.

Kako so si menedžerji in politika podajali Mercator

Zgodba o več kot desetletju podajanja Mercatorja kot vročega kostanja med to in ono politiko, dokler ga ta ni pahnila v Agrokorjevo stečajno brezno, je tipična za poosamosvojitveno pojmovanje demokracije in politične ekonomije na Slovenskem. Skorajda nemogoče je našteti, koga vse smo zalotili s prsti v "Mercatorjevi marmeladi". Vmešavanje politike v upravljanje in kadrovanje v velikih družbah in sistemih v Sloveniji seveda ni od včeraj in se nadaljuje še danes, ko SDS-ovi menedžerski mladci zavzemajo položaje v največjih družbah. Če bi politika razumela svojo vlogo pri upravljanju od državljanov ji zaupanega premoženja, Mercatorja namreč nikoli ne bi spravila v stečajno maso bankrotiranega Agrokorja. Če odmislimo obdobje socialističnega samoupravljanja, ko sta Mercator vodila Adolf Osterc (1953-1974) in Miran Goslar (1975-1993), ter mandat Živka Pregla (1993-1997), ki se je osredotočal le na osnovno trgovsko dejavnost, se je s prihodom Zorana Jankovića začelo obdobje, kot se je zdelo, nezadržne rasti. Za Jankovića, ki še danes meni, da je bil najboljši Mercatorjev menedžer, njegova uprava z Jadranko Dakič, Marjanom Sedejem in Stanislavom Brodnjakom pa sanjska, takrat ni bilo ovir. Ob čemer se levica ni skrivala za Jankovićem, kakor tudi on ne za njo, saj goji javne simpatije do Milana Kučana. Nekdanji minister in premier Tone Rop pa je Jankoviću zabrusil, da ga je politika nastavila ...

Po zmagi desnice leta 2004 je Janković pričel kovati načrt za lastninjenje Mercatorja po četrtinah, in sicer po ena menedžerjem, državi, dobaviteljem in strateškemu partnerju. In konec leta 2004 v okviru projekta Herkul že sedel z Ivico Todorićem in Miroslavom Miškovićem. Tema pogovora: združitev Mercatorja, Konzuma in srbske Delte ter širjenje trgovskih polic vse do Ukrajine. A 12. avgusta 2005 se je zgodila Janševa operacija odstavitve Jankovića s predajo državnih deležev osamosvojitvenemu soborcu Igorju Bavčarju (Istrabenz) in laškemu pivovarskemu baronu Bošku Šrotu. Janković se še vedno ni sprijaznil s tem, da mu je politika vzela njegovo "življenjsko delo" in ga prodala dobaviteljem na periferijo. Zato je še enkrat poizkušal skupaj z Miškovićevo srbsko trgovsko verigo Delta preko investicijskega sklada Altima priti do četrtinskega deleža Mercatorja. Ni mu uspelo. Po Jankoviću vodenje Mercatorja prevzame Žiga Debeljak, menedžer mlajšega kova, in s podporo svojih "mentorjev" po zmagi Boruta Pahorja na volitvah leta 2008 nadaljuje širitev na Balkan. A v času svetovne finančno-gospodarske krize najboljšega soseda zadolži za debelo milijardo evrov. S svojo upravo sicer nasprotuje Agrokorjevim prevzemnim ambicijam in si nakoplje jezo pivovarskih lastnikov, ki jim je tekla voda v grlo.

Maja 2012 Debeljaka nasledi Toni Balažič, ki je bil Laščanom bolj pogodu, saj je pred tem že vodil Fructal, v Mercator pa je prišel iz ljubljanskega Žita. Kasneje je bil Fructal prodan srbskemu Nectarju, Žito pa hrvaški Podravki. Vseskozi je dajal signale, da si želi Agrokor sodelovati z njegovo upravo, večkrat se je mudil tudi v Zagrebu. Po skupščini konec avgusta 2014 je Agrokor začel prevzemati tudi upravljavske vajeti v Mercatorju. Predsedovanje novim nadzornikom je prevzel Ante Todorić, starejši sin Ivice Todorića, za podpredsednika pa so izvolili Mateja Lahovnika, kar je kazalo na kontinuiteto, ki teče še danes.

Politika z lexi rešuje Mercator pred Agrokorjem

Leta 2017 je Balažiča po odstopu nasledil Tomislav Čizmić, stečaj Agrokorja pa je hrvaška vlada začasno prestavila z lex Agrokorjem in s prvo 80-milijonsko finančno injekcijo. Slovenija medtem v bojazni pred izčrpavanjem Mercatorja v državnem zboru po nareku gospodarskega ministra Zdravka Počivalška ekspresno sprejme lex Mercator. Maja 2017 vlada v upravo Mercatorja posede izrednega člana Gregorja Planteua, ki je na to mesto prišel z delovnega mesta direktorja Rokometnega kluba Celje. Banke upnice pa s stisnjenimi zobmi ostajajo zveste financiranju Mercatorja.

Hrvati medtem mrzlično iščejo nove finančne vire za potapljajoči se Agrokor in svetovalce, med katerimi najprej na povabilo izrednega pooblaščenca hrvaške vlade Anteja Ramljaka priplava na površje Antonio Alvarez III. iz družbe Alvarez&Marsal, a zapusti Zagreb, ko Ramljak na razpisu izbere finančnega svetovalca AlixPartners.

Medtem ruska Sberbank zavoljo neodplačanih posojil zapleni Agrokorjev 18,5-odstotni delež Mercatorja. Oktobra 2017 hrvaški kriminalisti zaman iščejo Ivico Todorića v Kulmerjevih dvorih nad Zagrebom, saj se je ta skrival v Londonu. Konec leta 2017 Agrokor dokončno razpade na zdravo jedro brez dolgov in jamstev v lasti bank, imetnikov obveznic in dobaviteljev. Preostanek Agrokorjeve lupine z odpisanim dolgovi in neperspektivnim premoženjem pa gre v likvidacijo oziroma v stečaj.

Prevelik angažma ob astronomskih prejemkih svetovalcev v zgodovino z Agrokorjem odnese še Anteja Ramljaka. Spomladi 2018 pa zaradi tako imenovane afere Hotmail nepreklicno odstopi še podpredsednica hrvaške vlade in gospodarska ministrica Martina Dalić, ki je bila ključna operativka pri sanaciji nasedlega Todorićevega koncerna. Izdala so jo elektronska sporočila z zasebnega naslova, ki so dokazovala, da je lex Agrokor nastajal v tajnosti mimo hrvaške vlade. Kasneje je svoje ime skušala oprati z izdajo knjige z naslovom Agrokor - zlom pajdaškega kapitalizma.

Fortenova grupa vse stavi na Mercator

Nato na sceno stopi Fabris Peruško in spravi pod streho upniško poravnavo, iz katere se kasneje preko Nizozemske rodi novi Agrokor oziroma Fortenova grupa. Še preden se je posušil podpis predstavnikov ruskih Sberbank in VTB banke, ki sta se v zameno za največji kos lastniškega kolača v novem Agrokorju strinjali z dogovorom, je ruski veleposlanik na Hrvaškem Anvar Azimov primaknil še politični lonček, ko je dejal, da se je predsednik Vladimir Putin ob obisku hrvaške predsednice Kolinde Grabar Kitarović v Sočiju osebno zavzel za rešitev primera Agrokor-Sberbank. Od takrat imajo Rusi, ki so za reševanje Agrokroja posodili skoraj milijardo in pol evrov, glavno besedo pri sanaciji hrvaškega koncerna, odločajo pa tudi o usodi Mercatorja. Manj so tvegali ameriški finančni skladi s Knighthead Capital na čelu, ki so s poravnavo dobili prvovrstna potrdila o lastništvu in tako svoje "junk obveznice" spremenili v gotovino. Peruško se loti vzpostavljanja Fortenova grupe, ki odprodaja podjetja kot po tekočem traku, nazadnje Ledo, in to za kar 615 milijonov evrov. Spomnimo, da je Todorićev Agrokor za celotni Mercator plačal manj, slabe pol milijarde evrov. Fortenova grupa kljub temu brez Mercatorja ne bi preživela, zato si tudi preko sodnih dvoran prizadeva za prenos njegovega lastništva. Ob tem ji sicer nekaj kamnov spotike, da bi izboljšal pogajalske pozicije slovenskih dobaviteljev in kupil nekaj časa, postavlja gospodarski minister Zdravko Počivalšek, a Fortenovi uspe pridobiti vsa soglasja regulatorjev v regiji in tudi na ravni Evropske unije ter na skupščini konec marca potrdi prenos lastništva.

Ob čemer s 390 milijoni svežega ruskega denarja VTB banke potešijo tudi Mercatorjeve banke upnice. Hkrati se v lastniški strukturi Fortenove krepita Sberbank in VTB banka, ki z zamenjavo 18,5-odstotnega deleža Mercatorja presežeta večinski delež v Fortenovi. V prihodnjih tednih ali mesecih bo sledil še prenos 69-odstotnega deleža Mercatorja iz Agrokorja. Takrat naj bi Fortenova, ki bo imela okoli 88-odstotni delež Mercatorja, objavila prevzemno ponudbo in postopoma umaknila delnice z oznako MELR z Ljubljanske borze. Nekaj finančnega napora bo morala vložiti še, da preseže 90-odstotni delež, ko bo lahko iztisnila še male delničarje in za vedno zaključila delniško zgodbo v Sloveniji. Komu bodo ruski bankirji prodali Mercator, da bi si povrnili vložke, pa bo pokazal čas. Sami se namreč s trgovsko dejavnostjo ne nameravajo ukvarjati.