E-šport, pogosto opisan tudi kot elektronski šport, tekmovalno igričarstvo ali profesionalno igričarstvo, je izraz, ki se uporablja za opis tekmovanja v videoigrah – med poklicnimi igralci. Od standardnih video iger, ki prav tako potekajo v večigralskem načinu, se e-šport razlikuje po tem, da ima jasno poudarjeno noto tekmovalnosti – spopad človeka proti človeku –, nagrade (denarni sklad) in seveda tudi obilo gledalcev – prav tako kot tradicionalni športi.
Tekmovanja v svetu e-športa poznajo predvsem turnirje, kjer posamezniki ali ekipe med seboj tekmujejo za denarne nagrade. Igralci navadno pripadajo določenemu moštvu ali športni organizaciji, neredko nosijo tudi imena (in barve) sponzorjev. Svojo pripadnost ekipi (in sponzorjem) izkazujejo podobno kot drugi športniki na tem planetu – prek oblačil, obutve ter predvsem igričarske opreme, ki jo promovirajo.
Med najpogostejše zvrsti videoiger, povezanih z e-športom, spadajo večigralske bojne arene (npr. League of Legends), kjer se ekipa igralcev bori proti drugemu moštvu za doseganje zastavljenega cilja. V omenjeni igri se pet igralcev bori proti petim v virtualni bojni areni s ciljem, da uničijo bazo drug drugega. V igri Halo igrata dve ekipi po štiri, medtem ko v igri Overwatch tekmujeta dve ekipi po šest igralcev. Pravila in strategije se lahko zelo razlikujejo glede na igro. Zelo priljubljene so tudi prvoosebne strelske igre (npr. Counter-Strike, Call of Duty ter Overwatch), kjer se igralci med seboj spopadajo na različne načine, da le dosežejo cilj. Na tekmovanjih e-športa se igrajo še realno-časovne strategije (npr. StarCraft), pretepaške igre (npr. Street Fighter) ter športne videoigre (npr. FIFA).
Igralci so profesionalci
Tako kot klasične športne panoge tudi e-šport slavi in nagrajuje predvsem spretnost ter veščine. Profesionalni igralci, ki igrajo na najvišji ravni, poznajo igre od znotraj navzven, podobno kot vsi drugi poklicni športniki svoja področja.
»Lepota« e-športa je tudi v tem, da je »odprt« za vse, ne glede na posameznikove fizične oziroma telesne sposobnosti. Je pa res, da morajo posamezniki imeti izjemne odzive in koncentracijo ter taktično znanje. V svetu profesionalnega igranja iger ni nič prepuščeno naključju, ekipe premorejo trenerje za posamezne igre, analitike in menedžerje, ki pomagajo izvleči kar največ iz igralcev samih in pomagajo organizirati najboljše strategije za zmago na tekmovanjih. Profesionalni igralci trenirajo vsaj 8 ur dnevno, nekateri celo 12 do 14 ur.
Za razliko od številnih športnih panog, kjer sta moški in ženski del tekmovanj povsem ločena, e-šport sprejema vse – v njem sodelujejo moški, ženske in spolno neopredeljeni igralci. Čeprav so bila e-športna tekmovanja dolgo časa v domeni moških, se zadnja leta delež profesionalnih igralk povečuje in dosega dobro desetino.
Igre so (tudi) posel
Igre so vsekakor velik posel. Industrija video iger za osebne računalnike je bila lani ocenjena na 35 milijard ameriških dolarjev, prav toliko denarja pa naj bi se vrtelo tudi v svetu konzolnih iger. Priložnosti za zaslužek je torej dovolj, je pa res, da največji zaslužkarji in zvezdniki e-športa postanejo le najboljši posamezniki.
Na milijone gledalcev igričarska tekmovanja spremlja prek različnih spletnih platform, pogosto preko Twitch.tv, kjer profesionalni komentatorji skrbijo za lažje sledenje igri. Pred virusno pandemijo je bilo vsako leto organiziranih tudi več turnirjev v živo na različnih stadionih in v ogromnih dvoranah, ki so prav tako privabili po več deset tisoč gledalcev na posamezno lokacijo. Veliko zanimanje pa privablja tudi sponzorje.
Turnirji z največjimi nagradnimi skladi med igralce razdelijo več deset milijonov ameriških dolarjev. Leta 2019 je nagradni sklad v igri Dota 2 International znašal 34 milijonov, svetovno prvenstvo v igri Fortnite pa je imelo za 30 milijonov dolarjev nagrad. Zmagovalec, 16-letni Američan Kyle Giersdorf, znan pod vzdevkom Bugha, je domov odnesel tri milijone dolarjev, še celo nagrada za četrto mesto je prinesla več kot milijon dolarjev, medtem ko so igralci, uvrščeni med 20. in 100. mestom, prejeli po 50 tisočakov.
Profesionalni igralci prejemajo tudi plačo. Čeprav se ta lahko zelo razlikuje, odvisno od ekipe, igre in igralca, vrhunski profesionalci na leto zaslužijo več sto tisoč dolarjev, celo milijone. Poleg plače namreč veliko denarja zaslužijo še na račun sponzorskih pogodb in celo donacij oboževalcev.
Temnejša plat e-športa
Glede na to, da je igranje video iger izjemno privlačna športna panoga, je od že stoletja uveljavljenih športnih disciplin prevzela tudi nekaj temnejših plati – predvsem vnaprej dogovorjene izide tekem (da, tudi v svetu e-športa so aktivne stavnice) in rabo nedovoljenih poživil (dopinga). Prav zato je organizacija ESL (Electronic Sports League) v sodelovanju s svetovno (WADA) in nemško (NADA) protidopinško agencijo sestavila seznam prepovedanih substanc in napovedala strožje ukrepe. Na seznam prepovedanih substanc so uvrstili amfetaminske soli, metilfenidat, modafinil, armodafinil, ki lahko igralcem ustvarijo konkurenčno prednost v obliki večje zbranosti in hitrejših reakcijskih časov.
Sicer pa na profesionalne igričarje preži še vrsta drugih težav. E-športniki svojo kariero začnejo zelo mladi, večina pri okoli 14 letih starosti in so večinoma upokojeni do sredine dvajsetih. Razlogov za to je več, med njimi tudi izjemno naporno »delovno« okolje, ki lahko vodi do izgorelosti, nezadovoljstva, stresa in anksioznosti. Veliko e-športnikov potrebuje pomoč psihologov. Pogost pojav med e-športniki so tudi poškodbe zaradi ponavljajočih se gibov. Med najpogostejše spada sindrom zapestnega prehoda, kjer gre za utesnjenost medianega živca, ki potuje skozi zapestni prehod in »poskrbi« za omrtvičenost palca, kazalca, sredinca ter radialne polovice prstanca. Igričarji poznajo tudi teniški komolec, kjer je zunanji del komolca otečen in pretirano občutljiv na dotik. Pogosta težava je še t. i. sprožilni prst, kjer prihaja do zatikanja prstov pri poskusu upogiba. E-športniki se omenjenim poškodbam skušajo izogniti s čim bolj ergonomsko zasnovano računalniško opremo – od mišk, tipkovnic, stolov itd.
Kdaj postanete profesionalni športnik? Takrat, ko igrate za denar in ne več zgolj za užitek.
Kratka zgodovina e-športa
Tekmovalno igričarstvo obstaja skoraj tako dolgo kot videoigre same. Začetki sodijo v čas arkadnih iger, kjer so domači in prijateljski igričarski izzivi hitro prerasli v organizirane turnije. Leta 1980 je Atari gostil prvo igričarsko tekmovanje, ki je privabilo več kot deset tisoč udeležencev, in s tem postavil enega izmed temeljev za razvoj e-športa.
90. leta prejšnjega stoletja so prinesla še več prepoznavnosti e-športu in močno prispevala k njegovi priljubljenosti med množicami. Najbolj igrane igre so dobile svoja e-športna tekmovanja in celo svetovna prvenstva. Za prvo pravo e-športno tekmovanje večina igričarjev priznava turnir Rdečega uničenja iz leta 1997, kjer so se udeleženci pomerili v igri Quake. Zmagovalec je za nagrado prejel avtomobil znamke Ferrari, ki je prej pripadal Johnu Carmacku, vodilnemu razvijalcu igre Quake.
Naslednjo prelomnico je predstavljalo leto 2000, saj sta takrat temelje postavila dva izmed največjih mednarodnih e-športnih turnirjev: World Cyber Games in Electronic Sports World Cup, ki se vsako leto odvijata še danes. Leta 2002 pa je luč sveta ugledalo tekmovanje Major League Gaming (MLG), ki je trenutno največja in najuspešnejša e-športna liga, saj vključuje številne igre raznovrstnih žanrov od strelskih do večigralskih bojnih aren in ponuja bogate denarne nagrade.
Preberite nov tematski časopis v celoti
Obiščite spletno stran brez oglasov.
