(INTERVJU) S Sašom Grajfom, ki je bil petkrat na olimpijskih igrah, prvič v Sarajevu '84, smo obudili številne spomine

Od Sarajeva 1984 do Salt Lake Cityja 2002 je Sašo Grajf 13-krat startal na zimskih olimpijskih igrah, zaradi poškodbe pa izpustil Lillehammer 1994. V dveh različnih stoletjih je tekmoval v dveh športih - smučarskem teku in biatlonu. In za dve državi - Jugoslavijo in Slovenijo. Njegov najboljši posamični rezultat je 24. mesto v Albertvillu, 10. mesto pa z ekipo v Salt Lake Cityju. V športu je ostal tudi po aktivni karieri tekmovalca, najprej je bil serviser, nato pomočnik trenerja, zadolžen za strelski del v biatlonu, pa trener strelcev, med drugim tudi Rajmonda Debevca. Pred dvema letoma je bil odpuščen iz Slovenske vojske, v kateri je bil zaposlen od leta 1991, zdaj bolj za šalo kot zares pravi, da je podjetnik. V Hočah se na posestvu, kjer je odraščal, ukvarja z žaganjem hlodovine.

Pravijo, da ste z udeležbo na petih olimpijskih igrah Rajmond Debevec zimskih olimpijskih iger.

"Nikoli se ne primerjam z njim, ker ima veliko boljše rezultate od mene, osvajal je medalje, jaz ne. Je pa res, da je med mojimi prvimi in zadnjimi igrami minilo kar 18 let, Lillehammer sem zaradi poškodbe komolca izpustil, takrat sem bil v najboljših letih."

V kakšnem spominu ste ohranili domače olimpijske igre v Sarajevu?

"Dobrih 18 let sem bil star. V Jugoslaviji se je vedelo, da bodo v vsaki disciplini izbrani štirje, trije najboljši na državnem prvenstvu in eden iz druge republike, po navadi smo prva tri mesta v zimskih športih zasedli Slovenci. Takrat sem bil mladinec, gladko sem zmagoval in trener je rekel, da lahko grem tekmovat s člani. Bil sem tretji na 15 kilometrov in zagotovil sem si nastop na domačih igrah. Fascinirala me je otvoritev, nikoli prej nisem bil pred toliko ljudmi. Na startni listi sem bil najmlajši."

Je bilo nenavadno, da je bil v tekaški in nato biatlonski reprezentanci nekdo iz Hoč? Pohorci in Mariborčani so pogosto zasedali mesta v alpskem smučanju.

"Da sem pristal v tem športu, je bil splet okoliščin. Oče je bil v službi v Gozdnem gospodarstvu, direktor je bil tekaški trener Leopold Krajnčič, ki je vlekel Smučarski klub Železničar. V 5. razredu sem poskusil teči na smučeh in ostal. Takrat smo imeli otroci veliko kondicije, saj smo se cele dneve podili po hoški šumi. Kasneje, ko smo imeli v reprezentancah testiranja, sem ugotovil, da sem se dobro odločil, saj se imel dobre telesne predispozicije. Lahko sem tudi prešprical kak trening, pa se ni poznalo."

Kje ste trenirali v tistem obdobju?

"Ko sem postajal starejši, je bilo veliko treningov v Kranjski Gori. Ob mojih začetkih pa smo ob Arehu veliko časa pretekli na smučeh pod Snežnim stadionom, kjer je danes Draš. To je šport, kjer ni potreben vložek, da se lahko ukvarjaš z njim. Na Pohorju so vremenski pogoji še vedno dobri za smučarski tek, a se ne vlaga dovolj v pripravo prog, čeprav bi bili potrebni res majhni vložki. Maribor ima velik bazen, je mesto, ki ima najbližje smučišča in tekaške proge, Ljubljančani se morajo voziti na Pokljuko in v Kranjsko Goro. Ne razumem smučarske zveze, da ne postori kaj v tej smeri."

V Calgaryju 1988 ste zadnjič tekli.

"Tam sva nastopila dva tekača, nismo bili na nivoju. Takrat bi zaradi gorenjske kuhinje skoraj izpadel iz konkurence. Po teh igrah sem presedlal med biatlonce. Smučarskih tekov sem se naveličal, preveč monotoni so mi bili. Včasih smo trenirali z biatlonci, kdaj pa kdaj sem poskusil streljati in zato sem se odločil za spremembo. Če se ne bi, bi nehal."

Kako hitro lahko novinec usvoji streljanje?

"Različno. Nekateri takoj, drugi nikoli. Klemen Bauer verjetno ne bo nikoli dober strelec. Tudi mi nismo bili dobri strelci, morda smo bili malenkost boljši od zdajšnje generacije. V vseh reprezentancah imajo trenerje, ki se ukvarjajo s streljanjem, pri nas zelo dolgo tega ni bilo. Smo bili pomočniki, ki smo se ukvarjali s streljanjem, toda pravega trenerja ni bilo. Dobro so streljali le naravni talenti, recimo Jakov Fak in Teja Gregorin. Janez Marič, trenutno trener, je vsaj pet let tekel na enakem nivoju kot Ole Einar Björndalen, a je zgrešil na strelišču. Tudi Tomas Globočnik je bil naravni talent za streljanje. V slovenskem biatlonu bi v mlajših selekcijah morali izvesti šolo za strelce, saj je pravim strelcem lahko podreti velike tarče, kot so biatlonske. Ko sem po karieri v vojski delal z Debevcem, sem po svetu spoznal različne trenerje, tudi francoskega biatlonskega trenerja, ki mi je pojasnil, da tam tekmovalci opravijo strelsko šolo. Če zadeneš v miru, boš lažje pod visokim pulzom."

Ko ste v Albertvillu prvič nastopili na olimpijskih igrah za Slovenijo in prvič v biatlonu, ste bili v svetovnem pokalu zelo blizu vrhu. Kaj je zmanjkalo do odmevnejših uspehov?

"Nikoli nisem bil na stopničkah posamezno, nekajkrat nam je to uspelo s štafeto, saj smo imeli močno ekipo. Najboljši, četrti, sem bil le dva tedna po Albertvillu. Ko sem prestopil iz smučarskega teka v biatlon, smo delali sami. Janez Vodičar, nato dolga leta prvi mož biatlona pri nas, je ekipo spremljal, kolikor je lahko. Spoznal sem ga v Calgaryju, predstavil mi je idejo, da bi poskusil z biatlonom. Od zveze smo dobili kombi in se vozili, trenerja pa ni bilo, morda le kakšen družinski član ali prijatelj, da je vlekel tarče."

Iz Nagana 1998 so se vam menda najbolj vtisnili v spomin potresi?

"Res je. Po televiziji smo gledali slalom, na sliki sem videl tresenje, čez dobro sekundo se je zatreslo tudi pri nas. Mi in Avstrijci smo bili takoj zunaj, domačini pa se sploh niso obremenjevali. Vsaj še petkrat se je v dveh tednih konkretno zatreslo. Prizorišča na vzhodu mi tudi sicer niso bila všeč."

Katera pa so vam bila?

"Kaj pa vem. Vedno smo se zafrkavali, da je biatlon vedno tam, kjer se konča cesta, tako kot na Pokljuki. Najbolj zabavno je bilo v Albertvillu, Francozi so sproščeni, ni bilo strogo. V Salt Lake Cityju je bilo zelo strogo, tam je veliko mormonov. V restavracijah nisi smel popiti več kot enega piva. No, pa saj smo vedno našli kakšne luknje. Mislim, da smo se v ZDA zagnali v neko diskoteko. Ampak takrat sem bil star že 36 let."

Prav v času vašega tekmovanja je biatlon postal bolj popularen.

"Da. Pri nas po zaslugi dobrih rezultatov, v drugi polovici devetdesetih je bilo na startu po pet Slovenk in Slovencev, ekipa se je uvrščala na stopničke, v pokalu narodov smo bili med top pet. Na splošno pa se je biatlon začel zelo razvijati s svetovnim prvenstvom 1989, ko je prenose prevzel Eurosport. Mislim, da je takrat tudi Marjan Fortin za Televizijo Slovenija prvič komentiral tekme. Pred sprintom sem mu do štirih zjutraj razlagal pravila."

V vzdržljivostnih športih se pogosto dogajajo zlorabe z uporabo prepovedanih sredstev. Koliko ste imeli stika s tem?

"V letu, ko smo bili najboljši, smo imeli neverjetno veliko nenapovedanih testov. Ko smo bili na Finskem na treningu, so nas naključno izbrali za test v hotelu, čez dva dneva smo trenirali na Pokljuki in pripeljal se je avto z nemškimi tablicami, kar smo takrat tam videli redko, in znova so nas testirali. V slovenskem biatlonu dopinga ni bilo, če ga je kdo jemal v lastni režiji, pa ne vem. Z gotovostjo lahko glede takih stvari seveda trdiš le za najtesnejše prijatelje, cimre. Saj v karavani se je sušljalo. Smo izvedeli, da je nekdo padel na dopingu. Ko so se vrnili po suspenzu, smo jih hitro sprejeli nazaj."

Niste bili jezni? Morda zato, ker nagrade za najboljše takrat niso bile visoke in ste bili pri tem prikrajšani?

​"Le zadnjih pet let moje kariere so bile nagrade. Zato pa smo prej bili velika družina. Na začetku so bile le tri tekme, v četrtek se je po tekmi že šušljalo na strelišču, kjer je kakšen žur. Do 23. leta, ko sem začel z biatlonom, alkohola sploh nisem pil. Tam pa so olimpijski in svetovni prvaki pili pivo za regeneracijo. Po prvem Rupholdingu sem komaj domov prišel, haha. V biatlonu nihče ni bil vzvišen. Če si na zajtrku sedel ob Björndalnu, se je z veseljem pogovarjal. V petek smo bili velikokrat številni mačkasti na strelišču in se smejali."

Kaj počnete sedaj?

"V športni enoti vojske sem bil od leta 1991 do pred petimi leti. Brez obvestila so me premestili v mariborsko kasarno, pod odločitev so se podpisali v različnih športnih organizacijah, tudi olimpijski komite. Malo me je razjezilo, ker mi o tem nihče nič ni povedal, hkrati pa na zvezah pravijo, da skrbijo za olimpijce. Potem sem kosil travo na strelišču v Apačah, dve leti sem bil še na bolniški, nato so me odpustili iz krivdnih razlogov, ker sem igral tenis. Čez dve leti bom imel 40 let delovne dobe, penzije pa ne bom imel skoraj nič, kakšnih 450 evrov. Trenutno se ukvarjam z razrezom hlodovine in prodajo žaganega lesa, v Hočah imam žago. V redu je, zunaj delam in rad to počnem, pomaga mi tudi sin. Zdaj me kolegi zafrkavajo, da sem na stara leta začel delati. Jim povem, da so tudi stotisoči pretečenih kilometrov bili delo. Na smučeh tečem le, če otroci hočejo, da jim kaj pokažem."

Kateri je vaš najlepši olimpijski spomin?

"Najlepši je vseeno s prvih olimpijskih iger v Sarajevu, kjer je zame navijal cel razred mariborske srednje kovinarske, strojne in metalurške šole. To je bilo res ganljivo. Sošolci z učitelji so bili ob progi, videl sem jih že pred tekmo, med tekmo pa sem jih slišal. Imeli so transparente, pred časom sem enega našel na podstrešju. Enega je narisal profesor likovnega pouka. Mislim, da je pisalo Dajmo, Sašo, narisan je bil Vučko."