(INTERVJU) Tim Mastnak: Oče mi je govoril, da ne more iti ves čas navzdol

Zdaj sem pa srečen za cel dan, je pribil obiskovalec v Konjeniškem centru Celje, kjer smo se s Timom Mastnakom srečali za pogovor. Naš olimpijec s srebrom v paralelnem veleslalomu je menil, da bova imela mir, a se je zmotil, toda ni ga motilo fotografiranje, kakšna beseda, kako je bilo na Kitajskem, potežkanje kolajne. "Ne, ni kitajska roba," se je na spoznanje, da ni lahka, zasmejal 31-letni deskar alpskega sloga. Precej ga v teh dneh ustavljajo ljudje. "Ja, saj če ne nosim uradne bunde, je malo lažje, haha. Ampak zadeva je aktualna, veliko ljudi te prepozna, ne moreš verjeti," je povedal prvi celjski dobitnik odličja na zimskih igrah.

Nosite medaljo s sabo ves čas, tudi spite z njo?

"Pri vseh obveznosti jo moram imeti, vsi so ful veseli, če jo vidijo. Spim pa ne z njo, materialne stvari mi ne pomenijo toliko. Občutek, da sem nekaj dosegel, mi je pomembnejši."

Bo pa verjetno šla na posebno mesto, v vitrino?

"Nimam še teh stvari, tudi globus, ki mi veliko pomeni, je v škatli na omari. Vsako desko, s katero kaj osvojim, si dam na steno v sobi. To mi je lepši spomin, ker veš, koliko je truda, da si izbereš pravo in da prideš do medalje. Bom si pa verjetno po koncu kariere uredil prostor, da bom imel vse osvojeno na enem mestu. Zdaj ne, bi me mogoče uspavalo."

A z olimpijsko desko ne boste več vozili?

"Bom, na steno jo bom dal, ko bo šla v pokoj."

Ste že prespali, predelali uspeh?

"Vsakič, ko pridem v družbo, se ga zavem, ko vidim, koliko ljudem pomeni. Saj je navdušenje že popustilo, ampak še kar pride nov val kot zdaj tukaj. To je ful lepo, nisem pa še čisto vsega dojel. Na Kitajskem ni bilo takšnega občutka. Dobro sem vozil, ampak nisem imel stika z navijači. Imeli smo majhen sprejem v vasi za naju z Glorio (Kotnik, op. p.), nazdravili smo, ampak smo tudi hitro šli spat, ker je bilo vse strah zaradi covid situacije. Ko prideš domov, pa so to nove razsežnosti. Vidiš, koliko ljudi ti uspeh iz srca privošči, in to da medalji dodatno težo."

Si tekmo življenja še kdaj zavrtite vsaj v glavi, če ne drugače?

"Prve dni sem kar gledal, zanimalo me je, kako sem vozil, analiziral sem, ker včasih malo pozabiš, ko je presing iz vožnje v vožnjo. Finalni dvoboj sem si zavrtel nekajkrat, drugih pa ne veliko. Sem videl, da je bilo kar na nivoju."

Kaj pa finale proti Benjaminu Karlu, ko ste imeli zlato na pladnju? Še premlevate napako tik pred ciljem? Kako ste se s tem spoprijeli?

"Po zmagi v polfinalu sem bil ful vesel, kar ni v moji navadi. Ob vožnji s sankami sem se moral umiriti. Rekel sem si, 'če greš na start, se bori, kot se za finale spodobi'. Naredil sem si plan in bila je to ena najboljših voženj v tistem dnevu, ampak brzina je bila velika, naredil sem napako, kot sem jo v prejšnjem dvoboju, ampak tista je bila malenkost manjša in me je manj stala. Tega ne premlevam več, vem, da bi lahko izpadel že v osmini finala, Nemec je bil zelo blizu. Nič si ne očitam, javnost bolj tako gleda, da sem imel zlato na pladnju."

Ampak videlo se vas je že skozi ciljno kamero, le nekaj vrat je še bilo ...

"Dokler nisi v cilju, nisi zmagal, tega sem se zavedal. Vedel sem, da sem v prednosti, ampak ta na pol ali na tričetrt proge nič ne pomaga."

Celje ima veliko olimpijskih medalj, že Rolando Pušnik jo je v Los Angelesu osvojil z jugoslovanskimi rokometaši. Iz Fabjanove judoistične šole jih ima kar nekaj deklet, vi pa ste osvojili prvo v zimskih športih. No, z Glorio Kotnik sta prvi dve ...

"Celje je najuspešnejše slovensko mesto po olimpijskih kolajnah, če sem prav slišal. Super! V Celju sem doma, nanj sem ful navezan, zelo rad potujem, ampak se z veseljem vračam. Tu me ljudje poznajo, so veseli in jaz sem vesel, da sem Celjan. Smo pa na splošno Slovenci zelo uspešni. Ne vem, da bi mi imeli kaj posebnega. Mislim, da imamo največ športnih površin na prebivalca v državi. Mogoče nas celjski vitezi že iz zgodovine spremljajo, da se borimo, haha."

Vam je bilo v izločilnih bojih lažje, manj stresno, ker sta se srečevala z Glorio?

"Nič manj pod stresom nisem bil, mogoče je bilo bolj sproščeno. Gloria je bil že z uvrstitvijo vanje ful vesela. Vemo, kakšno sezono ima za sabo. Vsakič na startu sem je bil vesel, ampak bilo je malo časa za kaj več, le pred finalom sem ji rekel, naj odpelje kot na treningu, sigurno bo Japonka naredila napako. In je bilo res tako, haha. Spisala je pravljico, olimpijski čudež, ampak zanj je prej dosti garala. Zasluženo je osvojila medaljo."

Slovenci smo že pri sedmih odličjih v Pekingu. Koliko so na vas vplivale prejšnja, začelo se je s skakalnimi?

"Super, ko vidiš, da smo Slovenci uspešni. Morda si zaradi tega bolj želiš kolajno, ni mi pa bilo lažje. Vesel sem bil začetka deklet, a nisem se poveselil z njimi, ker nas je bilo strah korone. Vsak dan si videl, da so koga odpeljali z rešilcem z modrimi lučmi."

Pri deskarjih je bil strah verjetno še bolj prisoten zaradi Žana Koširja ...

"S serviserjem Daretom Centrihom sta bila v izolacijskem hotelu, vedeli smo, da je tam zelo zahtevno za glavo. Nismo se družili, po treningih si šel zase. Bilo je zelo sterilno, to so bile igre samo za nastop. Vesel sem, da sem osvojil kolajno. Niti na druge tekme nisi mogel, le enkrat sva šla z očetom na skoke, ko je bil Peter Prevc drugi po prvi seriji. Šla sva na avtobus za športnike in prišla na vrh skakalnice. Samo obrnila sva se in šla nazaj. Potem sva izvedela, da bi se morala spustiti z dvigalom, ampak s Kitajci se nisi mogel nič zmeniti. Ne govorijo angleško, vse na prevajalnik. Niti improvizacije ni, to je drug režim, vojaški. Navadnih ljudi sploh nismo videli, vsi so bili v skafandrih, z očali, masko, kapuco. Na hrbtih so imeli številke, da so prepoznali, kaj je od koga funkcija. Še hrano so tako postregli. Tako hudo ni bilo nikjer, je pa organizacija tekla zelo dobro."

Kako posebna, večja je ta kolajna od srebra na svetovnem prvenstvu?

"Ta ima bistveno večjo težo, saj gre za največji športni dogodek. Bil je velik pritisk, ampak sem si rekel, da moram peljati kot na drugih tekmah. Ne moreš zdaj voziti drugače in to mi je uspelo."

Da morate odmisliti veličino olimpijskih iger, ste se verjetno začeli pripravljati precej časa pred odhodom na Kitajsko? Kako je to potekalo?

"Vsi so mi od začetka sezone, ko nisem bil tako suveren v finalih kot v kvalifikacijah, govorili, 'saj bo na olimpijskih medalja, boš raztural'. Ves čas so mi vsi to govorili in ni bilo najlažje. In pred odhodom vsi,'srečno in ne se vračati brez medalje'. Vsakič me je malo zvilo, ampak po drugi strani tudi pomirilo, ker sem vedel, da sem tega sposoben. Gledal sem tudi posnetek, ko je Tina Maze rekla, da se moraš soočiti z vlogo, s katero greš na olimpijske igre. Bil sem vesel, da grem kot eden od favoritov, to je bila zame nagrada, športni vrhunec. Da sem to upravičil, pa da veličino medalji, ker večini ta potrditev ne uspe. Na to sem zelo ponosen."

Imate zdaj občutek izpopolnjenosti, da ste osvojili prav vse? Kako od te točke naprej?

"V deskanje nisem šel zaradi nabiranja lovorik. Normalno je bila to želja, ampak v prvi vrsti je šlo za veselje - uživam, ko tekmujem, super občutek je biti na startu kot eden najboljših. Moji uspehi so res neverjetni, ampak še naprej želim uživati in moram še kar nekaj stvari doseči. V veleslalomu sem bil edini v vseh finalih svetovnih pokalov v zadnjih dveh letih, slalom pa mi je uganka. In normalno, želim si zlato medaljo, ampak če nikoli več ne osvojim nič, bom z doseženim zadovoljen. Želim si le še, da bom zdrav, da bom še nekaj let deskal."

Kariero lahko imate še dolgo, vsi polfinalisti OI so bili starejši od vas, Fischnaller z 41 leti za celo desetletje.

"Saj niti Marguč in Košir še ne razmišljata o odhodu, zakaj bi jaz, haha. Želim pa to početi z veseljem, če bom enkrat izgubil stik z vrhom, če se bom boril za 25. mesto, mi ne bo več v užitek."

Vam lahko da kolajna motivacijo, kot vam je po SP 2019, ko ste s petega mesta v veleslalomskem seštevku prišli do kristalnega globusa?

"Seveda mi da, a žal je do konca sezone le še en veleslalom in za globus ni več možnosti. To sem vedel že pred olimpijskimi igrami in zato sem si rekel, da moram stisniti, da bom vsaj nekaj osvojil. V svetovnem pokalu se mi to sezono ni izšlo, trikrat sem v kvalifikacijah zmagal in bil enkrat drugi, pa sem bil le enkrat na stopničkah. Že sotekmovalci so mi rekli, da ni pravice, ampak tak je naš šport. Je pa težko ostati pozitiven, ko pride negativni val. Lani in predlani sem velikokrat izgubil za stotinke, to te prizadene, ko si dober. Toda oče mi je vedno govoril, da se bo izšlo, da ne more iti ves čas navzdol."

So se vam težki trenutki zavrteli v glavi na Kitajskem, morda ob podelitvi kolajn?

"Takrat se ti kar vse odvije, ves film, neverjetno. Niti v pripravljalnem obdobju ni bilo lahko, pogodbo s smučarsko zvezo sem podpisal šele decembra, tri dni pred prvo tekmo. Veliko je bilo čudnih stvari in s to medaljo sem poplačal ves trud, vse grenke trenutke, ki te odvrnejo od športa."

Pričakujete zdaj bolj spoštljiv, naklonjen odnos zveze?

"Glede na dosedanje izkušnje ne, imajo svoj cilj, verjetno so v ozadju tudi druge igrice. Želel sem jim dopovedati, da nas ne morejo prisiliti, da bi bili skupaj. Smo različni karakterji, vsak zase najboljše ve. Lahko pa potegnemo skupni imenovalec in vsak nekaj dobrega od drugega. Na zvezi tega ne znajo narediti. Morali bodo sprejeti, da sem v svoji ekipi, da me je oče pripeljal do sem, in me podpirati, če želijo. Dokazal sem se že večkrat, s to medaljo še enkrat več. Upam, da mi bodo zaupali in verjeli vame, kot verjame moja ekipa."

Se da od deskanja lepo živeti, ne bom rekel razkošno, tudi kaj privarčevati za čas po karieri?

"Zdaj je še prezgodaj, da bi rekel, kaj bo prinesla ta medalja. Upam, da najdem še kakšnega pokrovitelja. V prejšnji sezoni sem moral vlagati svoja sredstva, da sem lahko šel na želene priprave. Verjetno bo po tej kaj ostalo. Živim dobro, potujem zaradi deskanja, kar rad delam, in to največ šteje."

Filip Flisar je ob zlatu na SP 2015 omenil, da si je kupil stanovanje, in potem so prišla darila sponzorjev: sedežna, TV in podobno. Kaj si vi želite?

"Tudi jaz si želim ustvariti dom v Celju. Želim na svoje, še vedno sem s starši v družinski hiši. To je velik življenjski cilj, v teh letih moram o tem razmišljati. Ampak zdaj so šle cene v nebo in sem v napačnem športu, da bi si lahko kaj takšnega privoščil."

Razmišljate o tem, kaj boste počeli po športni karieri?

"Ne, doslej sem bil stoodstotno usmerjen v šport. Živel sem za to, da sem najboljši na svetu. Vsak dan sem razmišljal, kaj še lahko izboljšam pri opremi, kondiciji, prehrani, regeneraciji, transportu, vse sem skušal čim bolj optimizirati. Normalno imam prosti čas in se zabavam, ampak glede službe je bilo tako."

Morate pa imeti veliko samodiscipline, ker vaša sezona traja le tri mesece in v preostalem času lahko hitro zaspiš.

"Res je, ampak v tem uživam. Ko grem maja na sneg, mi je fajn. Sem pa tri mesece brez snega in takrat si spočijem glavo. Ukvarjam se z drugimi športi, ki me ohranjajo fit, in ko se vrnem na sneg, sem vesel in motiviran za ponovno delo."

Ima vaš oče tudi še veliko veselja do športa?

"Je penzionist in ima veliko časa, haha. Ne vem, ali bom imel pri njegovih letih še toliko energije, ne vem, od kod jo črpa. Ves čas je z mano, vse mi uredi, da mi je čim lažje. Zelo sem mu hvaležen. Šele zdaj se zavedam, kaj pomeni naš uspeh v boju proti celim nacijam. Olimpijska medalja je še več vredna, ker gre za družinski projekt. Sami smo to dosegli, za mano ni nekega sistema. Včasih je še sestra tekmovala, mama je tu, vsi smo en tim. Oče je bil z menoj od začetka in je vedno verjel vame, kar mi je vedno tudi dal vedeti."

Koliko pa je Robert oče in koliko trener, spremljevalec, serviser?

"Imava zelo zanimiv odnos. Nikoli ni le oče ali samo trener, ves čas se to prepleta. Niti na treningih ni ves čas fokus le na deskanju, velikokrat se pogovarjava o vsakdanjih rečeh in je fajn, ker tako odklopiš presing. Oče je po naravi zelo miren in zelo potrpežljiv. Upam, da bom imel takšno potrpežljivost tudi za svoje otroke, haha."