Ko so Kitajci dvignili roke nad deskarji, smo vskočili mi. Ko so se Norvežani odpovedali skokom, smo nabrali pokrovitelje za dodatno tekmo. Ko je spet zmanjkalo snega v Mariboru, je na pomoč priskočila Kranjska Gora. Ne le politično, po novem še na regije razklan narod zna stopiti skupaj tudi v najtežjih časih, ko so omenjene prireditve namesto dobičkov prinesle le bitke z rdečimi številkami in virusi.
V tednih, ko se o nas v Bruslju vse pogosteje govori z negativno konotacijo, športna sfera ohranja visok ugled države. Pa čeprav slednja za šport letno nameni 20 milijonov evrov, desetkrat manj kot kulturi. In kakšne čudeže kljub temu ustvarjamo! Še vedno smo aktualni evropski košarkarski prvaki in odbojkarski podprvaki, imamo dva najboljša kolesarja na svetu, vsake toliko vskočimo med nogometne milijonarje v ligo prvakov, osvajamo smukaške zmage, čeprav nimamo pogojev za to, dominiramo v motokrosu, skrbimo za hokejske olimpijske pravljice, rokometne medalje, da o konstantnem boju za vrh v smučarskih skokih, judu, športnem plezanju ali kajaku in kanuju ne govorimo …
Danes lahko mirno ocenimo; špica smo tudi organizacijsko. Tudi v najhujših razmerah - ne le v primežu epidemije, ampak celo ob nepričakovanih, grozljivih dogodkih. Superbogati Norvežani so fascinirani, da je bil strmoglavljeni šampion Daniel Andre Tande v manj kot uri iz Planice s helikopterjem prepeljan v ljubljanski UKC. In to k, po njihovih ugotovitvah, najboljšim travmatologom za te vrste poškodb. Majhna zmaga za organizatorje, velika, življenjsko pomembna za nesrečneža.
Tako da ne, niso prepiri tipični za Slovence. Prepirati se znajo povsod in to tudi počnejo, le da mi tega ne opazimo. Zmagovati pa ne znajo, ne zmorejo ali si ne upajo vsi - najsi bo to v športnih arenah ali v organizacijskih sposobnostih. In če prve slavimo, druge radi spregledamo. Neštete ure prostovoljnega, marsikdaj težaškega dela so potrebne, da lahko ob vseh restrikcijah Planico užijemo vsaj prek televizijskih ekranov. Rekordni rejtingi potrjujejo, da smo športni entuziasti in da nam manjka tesnega, pristnega stika z junaki našega časa. Še bolj skrb vzbujajoče je, kaj manjka mladim - treningov, tekem, primerjav s tujo konkurenco. Šport mladih je bil v Sloveniji zatrt bolj kot v tujini, ob vseh težavah v šolstvu zapostavljen tudi na resornem ministrstvu. Otroci zato že obupujejo, osip v mladinskih pogonih se je začel, politični vrh pa po 380 dneh spet ugotavlja, da bo naslednjih 14 dni ključnih. Zaprite se v sobe in - bog ne daj, da bi crknil televizor!