Ni bil prvi Slovenec z medaljo na svetovnem prvenstvu v smučarskih poletih, je bil pa prvi, ki mu je uspelo pod zastavo samostojne države. Urban Franc je leta 1996 na avstrijskem Kulmu poletel do tretjega mesta in bronaste medalje. "Kar je bilo, je bilo. Lep spomin je, življenje pa gre naprej," se je Blejčan skromno vrnil do največjega uspeha kariere.
Na svetovnem prvenstvu sta ga prekašala le Avstrijec Andreas Goldberger in Finec Janne Ahonen. "Z Goldijem, Ahonenom in Jensom Weißflogom smo se udarili, Ari-Pekka Nikkola je v drugem dnevu odpadel iz boja za medalje. Sem pa že en teden prej na treningu videl, da sem v igri. Treniral sem v Planici. Ker so bili tam tudi Avstrijci in Švicarji, sem imel primerjavo in tako vedel, da sem konkurenčen," se je v leto 1996 vrnil Franc.
Več hitrosti za dobre občutke
Do brona je priletel s takratnim slovenskim rekordom. Daljava 190 metrov danes ni nič posebnega, a pred četrt stoletja je prinesla veliko. "Svetovni rekord je bil takrat 203 metre, nato pa se je precej izboljšala oprema, skakalnice so se povečale, tudi fantje so precej drugače pripravljeni, kot smo bili mi," letenje v 90-ih z današnjimi skoki primerja naš sogovornik. Bil je specialist za letalnice, na največjih napravah je običajno izvlekel več kot na manjših. "Saj še sam ne vem, zakaj. Morda sem dobil boljše občutke, ker je bilo več hitrosti. Tudi ustrezno težo in konstitucijo za letalnice sem imel, kar je najbrž tudi pripomoglo," odgovarja Urban Franc.
Primož Ulaga je leta 1988 osvojil srebro v Oberstdorfu, a njegova medalja je prišla še pod barvami nekdanje skupne države, Jugoslavije. "S tem se sploh nisem obremenjeval, niti o tem razmišljal. Jugoslavija, Slovenija … To mi sploh ni bilo pomembno. Primož je Slovenec," se z "državljanstvom" ni ubadal danes 45-letni Blejec. V svetovnem pokalu se je na stopničke povzpel dvakrat. V sezoni 1992/93 je osvojil drugo mesto v Falunu, na ekipni tekmi v Planici pa se je z reprezentančnimi kolegi prebil do tretjega. Kaj mu je pomenila Planica? "Kot prvo konec sezone, hahaha. Običajno je bila to zadnja tekma v zimi, ko si že malo naveličan skakanja sem in tja. Doma si, vse poznaš in to prinese dodaten motiv," pravi o domačih tekmah, ki jih je kasneje spoznal tudi kot teptač snežne površine na letalnici. V tej vlogi je bil spomladi, ko je koronavirus odnesel svetovno prvenstvo, in bi bil danes, če mu službene obveznosti ne bi preprečile udeležbe.
Slabši pogoji, boljša stroka
V dolini pod Poncami je sodoben nordijski center, nadarjeni mladi skakalci lahko obiskujejo športno gimnazijo v Kranju. Smučarski skoki so eden redkih športov, za katere imajo naši tekmovalci doma primerljive pogoje s tujino. V časih, ko se je po zaletišču spuščal Franc, je bilo drugače. "Dokler niso Avstrijci v Beljaku in Ramsauu naredili skakalnice, smo imeli najbližjo v bavarskem Berchtesgadnu. Druge skakalnice so bile manjše, marsikje ni bilo mogoče vaditi poleti, ko potrebuješ največ treningov. Bili smo kar precej zadaj, še posebej, ko se je Bloudkova skakalnica v Planici podrla." Kljub temu se je prebil do odličja na svetovnem prvenstvu, Franci Petek je leta 1991 postal svetovni prvak, Primož Peterka pa v letih 1997 in 1998 celo osvojil veliki kristalni globus. "Morda so bili pogoji slabši, a stroka je vedno dobro delala," razlog za razcvet slovenskih smučarskih skokov pojasni Urban Franc.
Skoki sicer niso bili njegova prva športna ljubezen. "Vanje sem prišel čisto slučajno. Zmeraj mi je bil hokej top varianta. Imeli smo šolske tekme, moj sosed je bil Vili Triplat, spontano me je potegnil na prvo tekmo. Zmagal sem, vprašal me je, ali bom treniral, in privolil sem. Danes si najbrž marsikdo to težko predstavlja, a jaz sem šel vsak dan na avtobus in se peljal v Kranj. S sabo sem tovoril vso opremo. Šoferji so me bili zelo veseli, ko so morali odpirati prtljažnik, hahaha, jaz pa sem tovoril smuči gor in dol," se spomni začetka svoje športne kariere. Ni trajala dolgo. Leta 1999 je postavil smuči v kot.
"Mogoče sem eden od redkih nekdanjih športnikov, ki se niso zredili"
"To je bil del mojega življenja. Naneslo je pač tako, da sem zgodaj nehal. Ko nimaš motiva, je boljše, da se umakneš." S čim pa se ukvarja danes? "Normalno delam. Tako kot večina ljudi. Poleti grem na kajak, se spustim po Savi, skočim v kakšen kanjon, grem na rafting. Brez športa ne gre. Mogoče sem eden od redkih nekdanjih športnikov, ki se niso zredili. Le kakšne štiri kilograme imam več, kot sem jih imel med kariero."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
