Bojan Bauman
Na start se je v soboto postavila, ko so bili gostje na Zlati lisici že zdavnaj v šotoru za povabljence. Navijači, ta konec tedna je bilo v Podkorenu največ Slovakov, so že tudi pospravili svoje rekvizite in so si po bližnjih gostilnah hladili pregreta grla. Nestrpni so bili že tudi delavci ob veleslalomski progi, saj je bilo treba takoj po koncu prve vožnje pospraviti vratca. Pa posoliti zgornji del proge, ki je bil v soncu, zakoličiti finalno progo, ki jo je bilo treba še pripraviti za ogled pred finalom veleslaloma ... Dela je bilo še čez glavo.
Takrat je prišel trenutek za Niko Tomšič, 19-letno mariborsko smučarko, članico Smučarskega kluba Pohorje. Prvič je bila na svetovnem pokalu. Proga je bila v odličnem stanju, a Nika je speljala samo zgodnji del proge. Potem je na prelomnici vozila preblizu vrat, zajela količek, izpustila naslednja vrata - in ostala brez uvrstitve. Pa Mariborčanke odstop ni pretirano potrl, v cilju je bila skorajda dobre volje. "Prvi nastop na tekmi za svetovni pokal je bil zame nagrada. Tako sem dobila potrdilo, da sem na pravi poti. A sem tudi spoznala, da se bo še treba potiti na kondicijskih treningih, presmučati veliko kilometrov, trdo delati," pravi Tomšičeva, ki je o nastopu na Zlati lisici sanjala že, ko je bila pionirka. Zatem je lepo napredovala, a jo je pred tremi leti zaustavila poškodba kolena. Naslednji dve sezoni je izpustila.
Sedaj nadaljuje. "Moje tekme so tačas v evropskem pokalu, kjer sem postala članica B-reprezentance. Tja se po tej tekmi v Kranjski Gori tudi vračam," je razkrila Tomšičeva. Včeraj je v Nemčiji že nastopila na dveh tekmah nižjega ranga. Odpeljala je dva superveleslaloma; tistega za FIS-točke je končala na četrtem mestu, drugega na osmem. Očitno je v Kranjski Gori pridobila dovolj samozavesti.
O tem, kaj je potrebno, da smučarka nekega dne nastopi kot zadnja na tekmi za svetovni pokal, smo se pogovarjali s Nikinim očetom, Iztokom Tomšičem, lastnikom smučarskega servisa pod Pohorjem: "Punco smo postavili na smuči pri treh letih, jo vozili na treninge k Braniku; sedaj je že sedem let po reprezentancah različnih nivojev. Vmes smo ustanovili svoj klub, v katerem je ata predsednik. Dve leti je bila poškodovana, bolečine po operaciji kolena in rekonstrukciji pogačice čuti še danes, nekaj jih je tudi v glavi. Za vse otroke, najmlajši je tudi smučar, punca je košarkarica, gre na leto denarja za en dober avto. Pa ima Nika vseh 18 parov smuči in pancarje sponzorske, ostalo opremo ji uredijo v reprezentanci. Toda treba je veliko trenirati in to izključno v tujini. Morda imamo srečo, ker delujemo v smučariji, tako lažje dobimo sponzorje. To, da je punca enkrat nastopila v svetovnem pokalu, nikogar ne prepriča. Za take vrste sponzorstva je treba biti precej bolj uspešen. Poleti je Nika trenirala z rusko reprezentanco, 30 dni so bili na naše stroške v Čilu ... V soboto sem bil v Kranjski Gori; tam sem bil še najmanj nervozen. Škoda, da ni izkoristila odličnih pogojev za tekmo. A zanjo so v tem trenutku najbolj pomembne tekme nižjega ranga. Tam si bo utrla pot proti vrhu. Vsi upamo, da ji bo uspelo."
