(GLOBALNA ARENA) Zakaj bi se ustavili pri ruskih oligarhih

Če boste trdili, da so savdskoarabski milijarderji, ki so odgovorni za desetletno pustošenje Jemna, kaj boljši od Abramovića, utegnete hitro postati tarča posmeha. Putinu bi se lahko zdelo, da ga podpiramo, če bi rekli, da so ameriški naftni mogotci, ki so poželi dobiček med nezakonito ameriško-britansko invazijo na Irak, moralnejši od lastnikov Rosnefta in Gazproma

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Reuter

Takoj ko je Roman Abramovič, ki je zdaj tudi sam postal tarča britanskih sankcij zoper ruske oligarhe, javno naznanil prodajo londonskega nogometnega kluba Chelsea, se je vnela bitka za njegov nakup. Športna ikona, veljaki londonskega Cityja in celo ugledni kolumnist revije Times, ki vsi zastopajo različne ameriške multimilijarderje, so pridirjali v London, da bi kupili Chelsea FC. Medtem se je cela vrsta nepremičnin, ki so v lasti ruskih oligarhov, končno znašla v postopku likvidacije, ki bi moral biti opravljen že zdavnaj. Zakaj je trajalo tako dolgo?

Če smo povsem odkriti, zaradi pravnih podlag Zahoda.

Res je, da so zahodni voditelji spodbujali priliv ruskega kapitala. David Cameron, tedanji britanski premier, je leta 2011 pozival moskovsko publiko, naj "investira" v Veliko Britanijo. In ruskih oligarhov ni bilo treba dolgo prepričati, da so poplavili London s svojim denarjem. Zakonodaje zahodnih držav vladam in javnosti ne dopuščajo, da bi posegali v premoženje, ustvarjeno na njihovih ozemljih, ter da bi sploh vedeli, koliko je tega premoženja in kje je. Zakaj bi bilo sicer nešteto korporacij registriranih v ameriški zvezni državi Delaware, zakaj bi jih toliko uporabljalo poštne predale, ki njihovim lastnikom zagotavljajo anonimnost?

Zahodne demokracije tuje premoženje v bistvu še bolj ščitijo pred preiskavami. V poročilu iz leta 2021, prikladno poimenovanem The UK's Kleptocracy Problem, je londonski možganski trust Chatham House razkril, da so bili zlati vizumi, ki so na prodaj oligarhom iz vsega sveta, odobreni po "poizvedbah ... ki so jih bile dolžne opraviti odvetniške firme in upravljavci premoženja, ki jih zastopajo". V moji domovini Grčiji je lahko po njenem bankrotu leta 2010 vsak oligarh, ne da bi moral karkoli pojasnjevati, za bornih 250 tisoč evrov kupil zlati vizum, skupaj s schengenskim vizumom, ki mu je omogočal, da živi in potuje kjerkoli po Evropski uniji. Podobni so na prodaj tudi v drugih finančno šibkejših članicah evroobmočja, s čimer spodbujajo "tekmo do dna", za katero so oligarhi iz vsega sveta izredno hvaležni.

Čeprav v tem trenutku, ko ruske bombe uničujejo ukrajinska mesta, obstaja dober razlog za osredotočanje na ruski denar, je naravnost osupljivo, da le ruski milijarderji veljajo za oligarhe. Zakaj se nam zdi, da je oligarhija, ki pomeni vladavina (arche) peščice (oligoi), izključno ruski fenomen? Mar savdskoarabski princi niso oligarhi? Ali ameriški milijarderji, ki zdaj v trumah kupujejo Chelsea FC, iz svoje države pretihotapijo kaj manj denarja, imajo morda manjši politični vpliv kot njihovi ruski kolegi? Ali izkoriščajo svoj vpliv bolje kot Rusi?

Najpremožnejših 0,01 odstotka (odstotek najbogatejših od odstotka najbogatejših) je približno polovico svojega bogastva ali približno dvesto milijard dolarjev preneslo iz Rusije ter ga skrilo v Veliki Britaniji in raznih davčnih oazah. Istočasno je 0,01 odstotka najbogatejših Američanov približno 1,2 trilijona dolarjev preneslo iz ZDA, v glavnem zato, da bi se izognili plačilu davkov. Glede na denar, ki so ga skrili v tujini, ameriški plutokrati celo vodijo pred ruskimi.

Glede političnega vpliva ruskih in ameriških milijarderjev niti slučajno ni jasno, kateri ga imajo več. Medtem ko ni nobenega dvoma, da je precej ruskih oligarhov deležnih pozornosti predsednika Vladimirja Putina, ima ta nad njimi več nadzora kot ameriška vlada nad svojimi milijarderji. Od leta 2010 naprej, ko je ameriško vrhovno sodišče korporacijam priznalo pravico, da donirajo denar politikom, je 0,01 odstotka najbogatejših Američanov prispevalo 40 odstotkov vseh sredstev za predvolilne kampanje. To se je namreč izkazalo za odlično investicijo v ohranjanje bogastva.

Je to le naključje, da so si ameriški milijarderji v letih po "deregulaciji" financiranja predvolilnih kampanj zagotovili najnižjo stopnjo obdavčitve v zadnjih tridesetih letih in najnižjo med vsemi bogatimi državami? Ali je naključje, da je ameriška davčna blagajna prazna? Po izsledkih avtoritativne empirične študije ameriških zakonodajnih evidenc nič od tega ni naključje: korelacija med tem, kar ameriški kongres uzakoni, in tem, čemu daje prednost večina Američanov, je skorajda ničelna.

Če so neruski milijarderji prav tako oligarhi, ali izključno osredotočanje Zahoda na ruske pomeni, da so "naši" oligarhi in tisti, nad katerimi bdijo naši zavezniki, na neki način boljši? Tukaj z etičnega vidika hodimo res po tankem ledu.

Če boste trdili, da so savdskoarabski milijarderji, ki so odgovorni za desetletno pustošenje Jemna, kaj boljši od Abramovića, utegnete hitro postati tarča posmeha. Putinu bi se lahko zdelo, da ga podpiramo, če bi rekli, da so ameriški naftni mogotci, ki so poželi dobiček med nezakonito ameriško-britansko invazijo na Irak, moralnejši od lastnikov Rosnefta in Gazproma. Navsezadnje Putinovi oligarhi zamižijo na eno oko, ko v Rusiji utišajo kakega pogumnega novinarja. Medtem pa Julian Assange, ustanovitelj WikiLeaksa, trohni v visoko varovanem britanskem zaporu, v razmerah, ki mejijo na mučenje, ker je razkril vojne zločine zahodnih držav po njihovi nezakoniti invaziji na Irak. Kako so se zahodni oligarhi in vlade odzvali, ko so njihovi savdskoarabski poslovni partnerji razkosali savdskoarabskega novinarja Džamala Hašodžija, kolumnista Washington Posta?

Po Putinovi invaziji na Ukrajino je britanska vlada napovedala, da bo odgrnila tančico skrivnosti in prevar, ovito okoli denarja, ki je bil "parkiran" v Veliki Britaniji, da bi ga skrili pred organi kazenskega pregona in davčnimi oblastmi. Ali bo to res storila, bomo šele videli. Že zdaj je mogoče čutiti trenje med ambicijami, da bi zasegli denar oligarhov, ter zahtevami, naj Velika Britanija ostane "odprta za posel".

Edina dobra stvar ukrajinske tragedije je morda ta, da je ustvarila priložnost za izvedbo temeljitih preiskav zoper oligarhe, vendar ne le zoper tiste z ruskim potnim listom, ampak tudi njihove ameriške, savdskoarabske, kitajske, indijske, nigerijske in, ja, grške kolege. Odlična začetna točka bi bile londonske vile, v katerih po navedbah organizacije Transparency International nihče ne živi. Kaj, če bi jih predali beguncem iz Ukrajine in Jemna? In če smo že pri tem, zakaj ne bi Chelsea FC predali njegovim navijačem?

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta