Konec letošnjega leta poteče dovoljenje za uporabo glifosata v Evropski uniji in debata o najbolj uporabljanem herbicidu na svetu neti številne strasti na vseh ravneh, tudi v znanosti, predvsem pa zgodba o glifosatu govori o zaupanju v nadzorne institucije - bo odločitev sprejeta na podlagi nepristranskih raziskav ali pod vplivom podjetij, ki proizvajajo glifosat?
Že podatek, da je bilo leta 2014 na svetu porabljenih 825.000 ton glifosata, globalna prodaja pa sega do vrtoglavih devet milijard evrov, pove, da gre za poligon močnih interesov, ravno zato je skrb za transparentnost postopkov na mestu.
Tri agencije, dve nasprotni mnenji
Podlaga za odločanje v zadevi glifosat so ugotovitve znanstvenikov o vplivu tega herbicida na zdravje ljudi, živali in okolje. A ugotovitve se razlikujejo. Mednarodna agencija za raziskave raka (IARC) je v reviziji raziskav tega področja ugotovila, da je glifosat potencialno kancerogen, in ker je IARC del Svetovne zdravstvene organizacije, je ta zavzela enako stališče. IARC je v reviziji zatrdila, da obstaja dovolj dokazov za karcinogenost glifosata pri živalih in da so omejeni dokazi, da povzroča raka tudi pri ljudeh.
Evropska agencija za varno hrano (EFSA) in Evropska agencija za kemikalije (ECHA) sta po drugi strani presodili, da glifosat ni potencialno kancerogen. Kako pride do tako očitnih razlik med ugotovitvami dveh tako pomembnih institucij? Predvsem pa - zakaj raziskave, na podlagi katerih sta EFSA in ECHA presojali vpliv glifosata, ostajajo tajne?
Prof. dr. Metka Filipič, vodja oddelka za genetsko toksikologijo in biologijo raka pri Nacionalnem inštitutu za biologijo, odgovarja: "Agencija za raziskave raka je ocenjevala drugače kot EFSA in ECHA. Upoštevala je čisto snov glifosat in tudi pripravke z glifosatom, v katerih so poleg glifosata še druge snovi, ki skrbijo za to, da se pripravek denimo porazdeli po rastlini in podobno. Oceno so izvedli na osnovi javno dostopnih študij, niso pa imeli na razpolago študij, ki niso javno dostopne in jih pripravi proizvajalec oziroma tisti, ki vloži prošnjo za registracijo. In te študije se ne smejo razkriti, če proizvajalec tega ne dovoli, saj lahko vsebujejo informacije, ki so zaupne narave, formule in podobno. In to je tudi argument za nerazkritje podatkov. EFSA in ECHA pa sta te podatke imeli na voljo, in upoštevajoč tudi te podatke, presodili, da glifosat ni potencialno karcinogen." Nastala sta dva tabora, ena stran, ki verjame, da je glifosat potencialno karcinogen in je treba njegovo uporabo prepovedati, in druga stran, ki trdi, da ni. Pri tem ima seveda odločitev evropskih institucij največje posledice, saj če bi ECHA klasificirala glifosat kot potencialno kancerogen, se uporaba v EU ne bi dovolila, medtem ko presoja Agencije za raziskave raka ni obligatorna.
Je pa prav presoja IARC tista, na katero se sklicuje večina potrošniških in okoljevarstvenih organizacij, ko zahtevajo prepoved glifosata v Evropi. A se je glifosatna vojna še bolj zapletla, za kar so nedavno poskrbeli novinarji ameriške tiskovne agencije Reuters, ki so ugotovili, da je raziskava prirejena. Pridobili so osnutek poročila, ki ugotavlja rakotvorni potencial glifosata pri živalih, in ugotovili, da se ta precej razlikuje od objavljenega poročila. Vse modifikacije poročila so še v smeri dokazovanja škodljivosti glifosata, kdo jih je vstavil, pa ni mogoče ugotoviti, saj vseh 16 znanstvenikov, ki so sodelovali pri izdelavi revizije, molči. Seveda so se v evropskih nadzornih agencijah takoj pohvalili s sledljivostjo izdelave njihovih poročil. Objavljajo namreč tudi osnutke znanstvenih poročil in presoj, a bili so obtoženi tudi kopiranja besedil iz Monsantovih poročil.
Glifosat je prvi sintetiziral Hanry Martin, kasneje, leta 1970, naj bi ga bil neodvisno odkril Monsanto, prodaja ga v pripravku Roundup.
Glifosat je herbicid s širokim spektrom delovanja, uporabljajo ga za zatiranje plevela na urbanih površinah: ob železniških tirih, med tlakovci, ob cestah, v parkih.
Uporaba glifosata je v Sloveniji omejena, največ ga porabijo Slovenske železnice in Dars, sledijo občine.
V ZDA veliko težav že povzročajo superpleveli, ki so nastali s kombiniranjem genov gensko spremenjenih poljščin s pleveli. Ti pleveli so odporni proti glifosatu.
Namesto glifosata atrazin?
A ne gre le za problem karcinogenosti, pomembno je upoštevati, kaj je alternativa glifosatu, pa tudi kombinacijo glifosata z gensko spremenjenimi organizmi (GSO), ki so dizajnirani tako, da so proti njemu odporni. Filipičeva: "Herbicidi, ki bi se v primeru prepovedi pričeli znova uporabljati, so bolj nevarni in glifosat ima v tem pogledu nekaj prednosti. Pretehtati je treba tveganje in korist. Da sta se npr. atrazin in metolaklor lahko umaknila iz uporabe, ima zasluge prav glifosat. Zelo smo se borili za prepoved uporabe atrazina, ki je dosti slabša opcija, kopiči se v okolju, v pitni vodi, in to več let, je motilec endokrinega sistema in potencialno kancerogen. Glifosat se relativno hitro razgradi in se ne kopiči v okolju.
Šibak nadzor nad glifosatom v živilih
V Evropi imamo srečo, da ne dovolimo GSO. Kljub temu pa raziskave kažejo, da so tudi v živilih v Evropi ostanki glifosata, vendar mnogo manj kot denimo v ZDA, Južni Ameriki ali Avstraliji. Metka Filipič meni, da je bolj kot popolna prepoved smotrna premišljena uporaba pripravkov z glifosatom, predvsem pa učinkovit nadzor: "Mislim, da popolna prepoved ni potrebna, zagotovo pa je treba omejiti uporabo glifosata. Omejitve uporabe glifosata že imamo v Sloveniji, Nemčiji in tudi drugih članicah. V Sloveniji so našli le malo živil z ostanki glifosata in v nobenem ni bila presežena dopustna mejna vrednost. To so predvsem živila, ki vsebujejo sojo, ta pa je večinoma uvožena. Ne glede na to pa bi morala biti družba bolj aktivna pri nadzoru glifosata v živilih. Pri tem je glifosat poseben, večino ostankov pesticidov je namreč možno analizirati skupaj, v paketu, za določanje glifosata pa potrebna posebna metoda, kar je seveda drago. Ta nadzor bi bilo dobro povečati in prav je, da smo pozorni. Sploh ker imamo zakonodajo, po kateri je za vse odgovoren proizvajalec, ki financira vse podatke in raziskave. Prav pa bi bilo, da bi zagotovili denar za neodvisne in vsem dostopne raziskave. Ampak tega denarja ni. Malo sem skeptična, ker če raziskave res potrjujejo, da je glifosat tako nenevaren, ne vem, zakaj jih Monsanto ne razkrije. Ne nazadnje lahko počrni določene dele, denimo formule in podobno."
Glifosat že našli v urinu in krvi ljudi
Primer glifosat je še en dokaz, da ni nobene zakonodaje ali orodja, s katerim bi lahko, kadar se mnenja strokovnjakov tako zelo razlikujejo, zahtevali ustrezne neodvisne raziskave, ne le revizije že opravljenih raziskav. Družba bi potrebovala neodvisno presojo in nadzor, ki bi ji ljudje lahko zaupali, podobne situacije se namreč pojavljajo v številnih okoljevarstvenih zgodbah. "Lastnik rezultatov raziskav ni institucija, ki je opravila raziskavo, ampak naročnik oz. plačnik in inštitucija je kazensko odgovorna, če brez soglasja naročnika razkrije podatke. Seveda pa je drugače, če je naročnik država in se raziskava plača z davkoplačevalskim denarjem. V tem primeru podatki morajo biti javni, čeprav niso vedno. In to je še posebno skrb vzbujajoče.
Smo pa v okviru evropske iniciative za humani biomonitoring, kamor je vključena tudi Slovenija, predlagali, da se vključi tudi biomonitoring glifosata. Glifosat so namreč že našli v urinu in krvi ljudi in širši monitoring bi bil smiseln," pravi znanstvenica.
